19. september 1943 – dan, ko so partizani in Italijani v skupnem boju premagali slovenske vaške stražarje na Turjaku

Datum:

Objavljamo tekst Karla Mauserja, vaškega stražarja, ki je ob petnajstletnici skupnega napada partizanov in italijanskih okupatorjev na grad Turjak zapisal svoje spomine. 

                   

19. septembra ob dveh popoldne bo minilo petnajst let, odkar so vaški stražarji po sedemdnevni borbi zapustili goreči turjaški grad. V dolgih vrstah smo odhajali in ta pot je bila za večino pot v smrt, zakaj dane besede komunist nikoli ne drži. Petnajst let je tega in naprosili ste me, da bi se z vami vred spomnil svojih dragih prijateljev in znancev, vseh tistih, s katerimi sem delil usodo sedmih dni na gradu in usodo kočevskega gradu, ko smo po ozkih cestah obračunavali z življenjem skupaj z junaki iz Grčaric. Petnajst let je že tega in od te tragedije smo odmaknjeni že tako daleč, da so mnogi med nami, ki si je ne znajo več predstavljati. Pregloboko smo že zašli, že smo pozabili v svoji lagodnosti, da je bil nekoč drug čas, čas, ko si šel zvečer spat in nisi vedel, ali boš spal do jutra ali morda celo večnost. Sredi tujega sveta, ki ni brez krivde za našo veliko tragedijo, smo v nekaj borih letih pozabili na velike žrtve naših ljudi, ki so z nami rastli, ki so bili naši prijatelji in naši znanci, naši sorodniki, morda naši bratje in naši očetje.

Prijatelji moji, narod, ki tako hitro pozablja lastne žrtve, je slab narod. Tak narod nima več močne hrbtenice in se bo stopil v tujini kakor mrtev cvet. Svetu grozi nov Turjak. Svet je Turjak, ki se mu zna zgoditi, da se bo svobodni svet zaprl za zidove, namesto da bi branil svoje postojanke in stvari. Če se to zgodi, tedaj bomo doumeli preteklost znova. Bog daj, da se ne bi!

Ne želim nocoj govoriti v svojem imenu, govoriti hočem v imenu tistih, s katerimi sem delil usodo in jih danes ni več. Kadar govorimo o živih ljudeh, se nam rado zgodi, da z grenkobo v srcih. Kadar pa govorimo o tistih mrtvih, ki so prestopili zadnje pragove, tedaj lahko odrinemo grenkobo in misli na maščevanje. In to smo katoličani dolžni, zakaj maščevanje nas dela podobne tistim, proti katerim smo se borili. Ve se za pravico, toda nikoli naj se ne pozabi, da ima vsak človek dušo, da je vsak od Boga ustvarjen, čeprav se tega ne zaveda. Vsak, ki na maščevanje misli, vsak, ki po maščevanju seže, greši in skruni sveto idejo, za katero so se tisoči borili iz prepričanja. Vem in priznam, lažje se je boriti komunistu, ki ne pozna ne božje ne človeške postave, kakor katoliku, ki hoče ostati katolik. Vem pa tudi, da je končna zmaga na strani poštenega, na strani tistega, ki v najhujšem času zamori maščevanje v sebi in ostane človek. Padli so turjaški borci, ki so se branili, toda pred zgodovino bodo ostali moralni zmagovalci. Ko se jih danes spominjam in jih vidim kot žive pred seboj, vem, da tako mislijo in da bi enako govorili kakor jaz.

Dvanajstega septembra sem z množico drugih vstopil skozi velika grajska vrata. Lep je bil turjaški grad. Nekoč so v njem živeli hrabri borilci proti Turkom. Še je v kapeli glava Herberta Turjaškega. Turška sablja je odločila to glavo od telesa in za težke zlatnike jo je družina odkupila. Tedanji borec in mučenik je gledal ven v branilce pred novimi Turki, v branilce pred lastnimi rdečimi brati. Mogočni zidovi so strmeli proti Zapotoku, pozdravljala ga je Mala vas ter vsenaokrog gozdovi v jesenski lepoti. V kotu na dvorišču je bil gozdar in oskrbnik, takoj za vrati kapele. V grajski obokani kleti, lepo poslikani, je nekoč pridigal Primož Trubar, prvi protestant, človek, ki nam je dal prvo knjigo.

Zakaj smo šli v grad? Tolikokrat sem že slišal, da je bilo napak, da je bila to vojaška neumnost. Nisem vojak, toda priznam rad, da je bila napaka. Toda lahko je spoznati napa[Stran 025]ko potem. Ko smo odhajali na grad, so bili partizani že na poti iz Ribnice, in sicer v spremstvu italijanskega topništva in tankov. Tedaj je padla misel, da je treba braniti Ljubljano, da je Turjak močna postojanka in da bo v doglednem času prišla pomoč. Rekarjev France iz Zdenske vasi je vrgel geslo: Fantje, v Turjak, in če tudi napravimo iz njega Alcazar. In smo šli.

Že v ponedeljek so prišli partizani s kamioni in na cesti, ki pelje proti Velikim Laščam, se je vnel boj. Partizani so bili v premoči in so strahovito tolkli v gmajni. Tedaj je padel komandant Bambič. Toda kmalu se je bojna sreča obrnila. V močnem zaletu so vaški stražarji pognali prek ceste sovražnika, ki se je nato v divjem begu spustil proti Rašici. Z nočjo pa so se umaknili v grad. Zaledje ni bilo branjeno in zjutraj je bil grad obkoljen. Težke mine so pričele orati po strehi in dvorišču. Zapotok je molčal. Vaški stražarji so samo z mitraljezi in puškami pričeli braniti grad. Začela se je tragedija, ki skoraj nima primere v slovenski zgodovini. Do vode skoraj nismo mogli, ker so vodnjak načrtno razbili. Opeke s streh so izginile, v zrak so štrlele samo še late. V okna smo naložili vreče peska, moke, riža, vse, kar smo imeli pri roki. Mina za mino je treskala na dvorišče in grad se je tresel v temeljih. Toda vaški stražarji so stali pri oknih in gradu se ni mogel nihče približati. Tedaj so vragi zažgali pristavo pod gradom. Plameni so butali proti zidu, toda grad se ni vnel: zaman so bili vsi napori. In tedaj me je nekaj udarilo, zidovje se je zamajalo in dim in hrušč je bil tolikšen, da se ni videlo nikamor. Takoj smo vsi uganili: topništvo. Smrtna ura za Turjak je prišla. Po dvesto in več granat je padlo na Turjak na en sam dan. Ambulanto z ranjenci smo hitro prestavili v najmočnejši vogalni stolp. Po sobah, kjer so bili branilci, je bilo kakor v peklu. Dim in omet sta zastrla vsak pogled in v ustih smo imeli prah starih turjaških zidov. Italijanski oficirji so merili dobro, z višin so pošiljali granate naravnost v okna. V sredo ponoči je odšla z Zapotoka posadka plavih. Spomnim se, da sem gledal skozi okno, ko je butnil plamen na hribu. Zažgali so, česar niso mogli vleči s seboj. In vsi smo vedeli, da smo sedaj sami, tako sami kakor otrok v gmajni. Okoli in okoli partizani v bratstvu z Italijani, v gradu pa 650 mladih fantov in mož, ki so vedeli, da konec ni več daleč. Drobno je utripalo upanje na pomoč, toda pomoč ni prišla. V nočeh smo čuli. Topovi so ustavili ogenj, tu in tam je zadel kak strel in oblegovalci so nas skušali minirati. Paziti smo morali na vse. Ranjenci v ambulanti so se množili, dr. Kožuh je imel dela čez glavo. Toda ni bilo več vode, ni bilo več obvez. Počasi smo se vsi pripravili na konec. Naj mimogrede omenim le: rdeči tisk doma se je na široko razpisal o Turjaku in veliki zmagi partizanov. Toda pojdite v Rim, v Beneško palačo, kjer je nekoč vladal Mussolini. Tam je muzej in tam boste lahko brali, kaj je italijanska vojska pripomogla k osvoboditvi Jugoslavije. In našli boste poleg mnogih slovenskih vasi tudi sliko Turjaka. Črno na belem je razodeto veliko prijateljstvo in mi, ki smo bili priče Turjaka, lahko rečemo, da bi brez italijanskega topništva Turjak nikoli ne padel. Zato ostajajo zame in za mnoge moralni zmagovalci Turjaka vaški stražarji, ki so cel teden brez vode in hrane z navadnim orožjem odbijali slovenske rdeče brate in laške vojake, ki so ob svoji kapitulaciji opravili najbolj umazano delo, kar so ga mogli.

Prišla je nedelja, lepa jesenska nedelja in granate so znova začele rušiti grajski zid. Maševati ni bilo mogoče, ker so bile vse sobe zadimljene in se je omet s sten in stropov usipal na vse kraje. Toda kar niso opravile granate iz laških topov in tankov, je opravil izdajalec. Neki Prajer je pomagal, da je na neko najmanj zavarovano mesto prilezel partizanski mitraljezec in nenadoma so na dvorišče pričele padati krogle. Po lestvi so prilezli drugi, zažgali tramovje, dim je zajel grad in na hodnikih se je začela zadnja borba. Vodil jo je Rekarjev France iz Zdenske vasi. Toda pritisk je bil presilen, in ko je Kadunc dobil cel rafal čez hrbet, so komandanti s Pernetom na čelu sklenili predajo s posebnim ozirom na to, da je bila dana amnestija za vse. Ogenj se je ustavil in vaški stražarji so se začeli predajati. Psovke, preklinjanje, kraja in čez vse to dim in ogenj gorečega gradu. Eni so vpili Evviva l’Italiano, drugi pa Grad je sezidal slovenski tlačan, podrl pa ga je slovenski partizan.

V ambulanti se je odvijalo zadnje dejanje. Dr. Kožuh je odhajal in naprosil Mrvarja iz Žužemberka in mene, naj prevzameva seznam ranjencev in ostaneva pri njih. Ostala sva. Moj dragi prijatelj Kadunc je umiral, ležal je na nosilih, roke in noge so mu bile že mrtve, govoril je tiho in v roki je tiščal majhen bel rožni venec. Prosil je za vodo. Prvemu partizanu, ki se je pojavil na vratih, sem predal seznam in ga prosil, če smem po vodo. Dovolili so mi in sem šel. Mučil sem se okoli štirne, toda v njej je bila samo še črna brozga. To sem nesel Francetu in koj nato so mene in Mrvarja pognali pod grad. Za nama stok ranjencev, pred nama strahovito tuljenje. Pred tankom je stal italijanski tenente in okrog njega partizani. Vzeli so nam denar, prstane, vse, kar je imelo kakšno vrednost. Potem so nas zvezali s telefonsko žico po dva in dva in vmes potegnili vrv. In odšli smo na pot. Nekdo je igral na harmoniko in med psovanjem smo prišli do Rašice, kjer so nas čakali ljudje s škafi vode in sadjem. Toda partizan na konju je nagnal ljudi, škaf je nekdo prevrnil in sadje razmetal. Prišli smo do Lašč in tam je bilo zaslišanje ali bolje rečeno psovanje. Pero Popivoda, Kokalj z Iga, dr. Brilej in še nekateri so govorili, da je bilo sklenjeno: glavo za glavo. O amnestiji vse tiho. Drugo noč, spomnim se pa dobro, da je lilo kot iz škafa, grmelo in bliskalo, so ubili 64 prvih borcev, med njimi dr. Kožuha, sodnika Zalokarja, oba Rožanca in vse oficirje in komandante. Ob istem času so bili na Turjaku že mrtvi tudi vsi ranjenci. Postrelili so jih tam pri stari grajski lipi. Ostali smo romali v Kočevje, v ječe kočevskega gradu. Tam smo našli borce iz Grčaric, našli Martinčiča, Ilijo Kaleniča in še mnoge. Govorili smo z duhovnikom Mikužem, ki je v duhu odpadel že tedaj in vendar ostal še duhovnik z duhovniškim posvečenjem.

Prišel je kočevski proces in tedaj so odromali na zadnjo pot kaplana Šinkar in Malovrh in mnogo ostalih. V Mozlju ali Bog ve kje jih pokriva kočevska zemlja. Tudi ubogi Ilija Kalenič, ki je na celem svetu imel samo majhnega otroka in ženo z zlomljeno hrbtenico, tudi tega so ubili. Na bangerje male celice, v kateri sva preživela teden dni skupaj, je zapisal: Zadnji pozdrav sinčku in ženi.

V teh bojih sem ostal živ, doživel še to in ono, nikoli pa nisem pozabil svojih tovarišev. Še danes mi prihajajo pred oči obrazi vseh.

Rekel sem že, da ne govorim v svojem imenu. Govorim v imenu mrtvih, ki spe mirno, čeprav ne vemo za njih grobove. Mirno in brez maščevalnosti gledajo na nas.

Dragi prijatelji, na ta večer smo se spomnili na naše mrtve. Bili so to naši fantje in naši možje in stali so na braniku za nas vse in za nas vse so padli. Bodimo zvesti svojim mrtvim in bodimo jim hvaležni za vse, kar so nam dali. Slava jim in njih spomin naj bo čist v naših srcih in srcih naših otrok.

Nova Slovenska zaveza

Sorodno

Zadnji prispevki

Afganistanec na nemški nogometni zabavi zabadal ljudi

Včeraj so nemški nogometni navdušenci slavili. A slavje ni...

[Video] Golob živi otroške sanje: Rajši na tekmi v ZDA kot na mirovni konferenci v Švici

Predsednik Ukrajine Volodimir Zelenski je ob začetku mirovne konference...

Ukrajina in ZDA podpisali desetletni bilateralni varnostni sporazum

Včeraj sta ameriški predsednik Biden in ukrajinski predsednik Zelenski...

Zver: Arbitražno športno sodišče je zavarovalo ženski šport in ženske

Nekdanji minister za šolstvo in šport ter evropski poslanec...