Slovenija si je pred 35 leti izborila samostojno državo. 7. julija, 1991, podpisana Brionska deklaracija, s katero se je po desetih dneh spopadov uradno končala vojna za Slovenijo.
Imenovana po skupini otokov, kjer so se sestali predstavniki Slovenije, Hrvaške in Jugoslavije, in kjer je nekoč Josip Broz Tito gostil tuje diplomate v svoji razkošni rezidenci, je Brionska deklaracija uvedla trimesečni moratorij na osamosvojitvene postopke in odprla pot za dokončni umik Jugoslovanske ljudske armade (JLA) iz Slovenije.
Desetdnevna vojna, ki je sledila razglasitvi slovenske samostojnosti 25. junija 1991, je zahtevala 76 življenj. Na slovenski strani je umrlo 19 ljudi, med njimi so bili pripadniki Teritorialne obrambe (TO), milice in civilisti, medtem ko je bilo na strani JLA 45 mrtvih. Življenje je izgubilo tudi 12 tujih državljanov. Slovenska stran je imela 182 ranjenih, JLA pa 146.
Med vojno so enote TO zajele 4693 pripadnikov JLA in 252 pripadnikov zvezne milice. Uničenih ali onesposobljenih je bilo 31 tankov, 22 oklepnih transporterjev, 172 transportnih vozil in šest helikopterjev JLA.
Uvod v vojno: Pekrski dogodki
Osamosvojitvena vojna je štela več kot 70 večjih in manjših oboroženih spopadov, nekateri pa so se zgodili že pred njenim uradnim začetkom. Posebno vlogo so imeli pekrski dogodki maja 1991, ko je JLA v času slovenskih priprav na razglasitev samostojnosti obkolila učni center TO v Pekrah pri Mariboru in zahtevala izročitev slovenskih nabornikov. Vendar pa so na pomoč svojim sorojakom stopili številni Mariborčani, ki so želeli preprečiti posredovanje jugoslovanske vojske. Med pogajanji na mariborski občini so vojaški policisti aretirali poveljnika Vzhodnoštajerske pokrajine TO Vladimirja Miloševiča in ga odpeljali v vojašnico, kjer mu je improvizirano vojaško sodišče pozneje izreklo oprostilno sodbo. Po umiku oklepnikov JLA izpred učnega centra so protestniki še naprej ostali na ulicah. 24. maja zvečer je skupina ljudi na Ljubljanski ulici v središču Maribora poskušala ustaviti vojaški oklepnik, ki je pri tem povozil Josefa Šimčika. Ta velja za prvo smrtno žrtev slovenskega osamosvajanja.
Začetek agresije JLA
Po slovenski razglasitvi samostojnosti 25. junija je JLA začela vojaško posredovanje z namenom zavzetja mejnih prehodov, letališč in drugih strateških objektov. Tako so že 26. julija letala JLA preletavala večja slovenska mesta, proti mejnim prehodom z Italijo pa so krenile oklepne enote reškega korpusa. Slednje so naletele na barikade in odpor prebivalcev, posebej odmeven pa je bil odpor v Vrhpolju pri Vipavi. Istega dne je v Divači oficir JLA sprožil prvi strel proti demonstrantom. Uradni začetek desetdnevne vojne pa se šteje 27. junij 1991 ob 1.15 zjutraj, ko je protiletalska oklepna baterija JLA pri Metliki prestopila državno mejo. Nekaj ur pozneje je iz vojašnice na Vrhniki proti letališču Brnik krenil prvi oklepni bataljon. Na ta dan so se enote TO in JLA spopadle že na približno 20 lokacijah.
JLA je v naslednjih dneh stopnjevala pritisk. Njena letala so bombardirala letališče Brnik, mejni prehod Šentilj, območje Murske Sobote in druge cilje, med njimi tudi nekatere televizijske oddajnike. Najhujši boji so potekali v Gornji Radgoni, ki je bila med vojno najbolj prizadeta slovenska občina. Slovenske obrambne sile so s pomočjo milice blokirale vojaške kolone, postavljale cestne zapore, prekinjale oskrbovalne poti in poskušale enote JLA izolirati od njihovih oporišč. Velik del spopadov se ni končal z neposrednimi boji, temveč s pogajanji in predajami obkoljenih enot.
Brionska pogajanja in konec spopadov
Po posredovanju Evropske skupnosti so se v začetku julija 1991 začela pogajanja med Slovenijo, Hrvaško in predstavniki jugoslovanskih oblasti. Delegacija Evropske skupnosti, ki sta jo sestavljalali nizozemski, luksemburški in portugalski zunanji ministri Hans van den Broek, Jacques Poos in João de Deus Pinheiro, se je 7. julija 1991 na Brionih sestala z jugoslovansko, slovensko in hrvaško delegacijo. Na pogajanjih so slovensko delegacijo so vodili predsednik predsedstva Milan Kučan, predsednik vlade Lojze Peterle, zunanji minister Dimitrij Rupel, predstavnik Slovenije v predsedstvu SFRJ Janez Drnovšek in predsednik skupščine France Bučar. Hrvaško je zastopal predsednik Franjo Tuđman. Jugoslovansko stran pa so predstavljali predsednik zvezne vlade Ante Marković, zunanji minister Budimir Lončar, notranji minister Petar Gračanin, pomočnik obrambnega ministra Stane Brovet ter člani predsedstva SFRJ.
Po približno petnajstih urah pogajanj je bila sprejeta Brionska deklaracija, ki je določila začasno prekinitev izvajanja osamosvojitvenih odločitev, umik enot na izhodiščne položaje in začetek političnih pogajanj o prihodnosti Jugoslavije. Slovenska skupščina je dokument potrdila 10. julija, predsedstvo SFRJ pa je nato odločilo, da se mora JLA iz Slovenije z opremo in orožjem umakniti v treh mesecih. Dobre tri mesece kasneje so tako še zadnji vojaki JLA v noči s 25. na 26. oktober zapustili Slovenijo skozi koprsko pristanišče.
A.S.