“Svetovni voditelji smo odgovorni, da upravičimo pričakovanja in prisluhnemo pozivom ljudi, ki so nas izvolili in nam s tem zaupali poslanstvo, da jih vodimo v boljšo prihodnost,” meni Nataša Pirc Musar.
Gospa, ki je na položaju predsednice Republike Slovenije, to pove o sebi. Celo govori o odgovornosti, ki jo ima. Seveda ob svojem maserattiju in r(R)uski dači. Lastnica se je samopromovirala v svetovno voditeljico na podnebni konferenci, kjer razpravljajo o izpustih v zrak, kot da je njen bolid na vodik. Obenem ima kot čisti nus-produkt (stranski učinek) tajkunizacije v svoji mreži veliko tega, kar je daleč od podnebne odgovornosti, za katero, pravi, da je ni pletla ona sama, marveč nekdo drug, le da se je ona pustila samo vplesti in zaplesti.
Svet se distancira od vsega, kar koli je ruskega, ona na vrhu mreže pa ima rusko dačo. Pravi, da je bila tam kot svetovna »voditeljica, da pokaže, da si Slovenija odločno prizadeva in je zavezana povezavi med vodo in podnebjem. Ob domači podnebni politiki, ki je prepuščena ultralevim diletantom, pa gledamo in prenašamo poplave, neizvajanja zakona o vodah. Tu pa ni voditeljica. Ob vsaki priložnosti pa prinese svoje obličje »impozantnih« parametrov. Svoje voditeljstvo prezentira samo na bolj oddaljenih destinacijah, s sosedi ali bližnjimi državami (razen Makedonije in BIH) ne zmore negovati ničesar razen prostovoljne nedovzetnosti. Zaenkrat, hvala Bogu, negovanje odnosov s sosednjimi in bližnjimi državami odlično uspeva nekdanjemu PRS Borutu Pahorju.
Predsednik vlade je še kar v nekih romantičnih blodnjah, iz katerih ne pride ven. Kot da je zavarovan in zavezan k plitvosti in slabi umeščenosti v politični in tudi izvršilno oblastni vsakdan, za katerega formalno zaseda mesto prvega človeka. V času svoje zdravstvene in tudi psihološke ter mentalne zavrtosti zaupa vloge dvojnih izvršilnih funkcij osebama, kot sta Šarec in Mesec, ki izpričano nista dorasla temeljnim resorjem, še manj dodatnim in še to povrhu vsega državotvornim.
»Dragi« premier, sramotenja funkcije in države same vam ne pridejo do živega. Tako vneseno in z dvignjeno, sicer z bolj urejeno frizuro kot na začetku mandata, glavo greste, mkot da ste res, kot je povedala gospa NPM, svetovni voditelj. Ne niste, ste pa davitelj in uničevalec dobrih stvari pri ljudeh in v državi sami. Da je blamaža popolna, ste si ob nedavnem prižigu lučk v praznični Ljubljani po Jankovičevih kriterijih, ki razobliči in izmaliči slovenskost in ljubljanskost Ljubljane, dovolili bedastočo na kvadrat. Kot da to ni dovolj, da pokažete svojo servilnost in majhnost do političnega »botra«, si dovolite in jemljete kot posebno čast, da osrednjo smreko na Prešernovem trgu poimenujejo po vaši trenutni spremljevalki Tini. Smreka »Tina«, ob kateri lahko odtoči vsak malo nadelan občudovalec, posebej v bolj odmaknjenih urah noči. Še večja konkurenca in naval bo, ko bo nastopil čas podiranja smreke »Tine«. Takrat bo stampedo podiralcev težko obvladljiv. Takrat ne bo ob tebi šest varnostnikov, osebnih iz Milovićeve škvadre, da bodo postopkovno spremljali pravilno podiranje »Tine«.
Urška Klakočar Zupančič, predsednica državnega zbora, pardon, hihitajoča posvojiteljica ruandskih opic, ki v prostem času daje v najem svojo kobilo za 170 evrov na uro, se ima za voditeljico velikih razsežnosti. Voditeljica je zagotovo, le da vodi na lestvici izpostavljenih oseb, ki nimajo temeljne usklajenosti z koristnim in učinkovitim vsakdanom. Sleherno priložnost kot »voditeljica« izrabi za sramotenje hiše, v kateri ima formalno vlogo prve osebe (dame žal ne), da prekinja govorce, jim jemlje besedo, kvalificira, tolmači narobe, sugerira neodvisnim organom bodoča ravnanja. »Oaza« za izlive svoje globoke plitvoumnosti, v katero se je zatekla po »nogiranju« iz sodniških vrst, bo kmalu usahnila. Takrat ji pa res preostane samo obisk prireditev, kjer se zbirajo zavržene politično izrabljene »babnice« v rdečih čevljih, kot je bilo vidno na neki nedavni prireditvi.
Takole je to pri nas. Imamo nekaj, česar se lahko sramujemo. Nimamo na oblastnih položajih nikogar, ki ga lahko občudujemo in mu lahko celo sledimo. V tej državi bo vedno kaj narobe, dokler enega dne ne bo vse prav in kot je treba. Do takrat bodo imeli glavno besedo politični, kulturniški, medijski bedniki ter nekaterih protežiranih praznoglavcev in samoljubcev …
Razen ob morebitnem prebujenju… Nikoli se ne ve.
Vančo K. Tegov