Ko sem te dni pohajkoval po ulicah Filadelfije, so se mi v spomin prikradli Miloševićevi mitingi in čas, ko so nas Slovence pošiljali prav v to mesto. Tja nas je izganjal Mihajlo Šabić, predsednik srbskih borcev. Brskal sem po spletu, zakaj ne v New York, London ali Tokio in zakaj se je modelu utrnilo ravno to mesto. Filma Filadelfija s Tomom Hanksom in Denzelom Washingtonom takrat še ni mogel gledati, da bi mu ta vzbudil to asociacijo, saj je grmel na beograjskem Ušću 19. novembra 1988, film pa so posneli pet let pozneje. Našel sem razlago, da se mu je to ameriško mesto prikradlo v nagovor, ker je tam takrat živel sin Janeza Stanovnika.
Pa to sploh ni pomembno. Takrat nismo odšli ne v Gradec ne v Filadelfijo, ampak smo ostali doma – res pa je, da smo odšli iz Jugoslavije. Dobili smo svojo državo, z njo pa tudi odgovornost, da jo predstavljamo v svetu. Vsega ni mogoče opraviti iz ljubljanskih pisarn. Dejavno delovanje države v mednarodnem prostoru zahteva tudi poti v tujino, te pa imajo svojo ceno.
Val pravičniškega ogorčenja okoli potovanj državnih delegacij je pljusknil čez Atlantik. Ko sem spremljal novice iz Slovenije, sem ponovno dobil potrdilo, da je medijsko besnilo odvisno predvsem od tega, kdo je na drugi strani. Kadar na pot odidejo politiki zunaj kroga tranzicijske levice, dobi vsak račun svojo zgodbo, vsaka hotelska zvezdica pa politično težo.
Dvojna cena potovanja za Svobodnjake
Tak primer je bila pot ministra Boruta Rončevića na Japonsko, saj so levi mediji in politiki pot delegacije spremenili v oder za politični obračun. Ko je prišlo v javnost, da je bila cena podobnega potovanja prejšnjega šolskega ministra Igorja Papiča iz vrst Svobode podvojena – več kot 11 tisoč evrov na osebo –, medijev to ni več zanimalo. Kot jih ne zanima, da si je poleg pisarne na začetku mandata dal postaviti kopalnico. Rdečim buržujem je vse dovoljeno.
Sam sem v svojih dveh poslanskih mandatih precej potoval, saj sem bil predsednik komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu ter član odbora za zunanjo politiko. V enem od primerov, ko so mediji poročali o poslanskih potovanjih, sta bila po stroških na vrhu Tone Rop in Melita Župevc, Tone Anderlič je imel največ potovanj, tudi moja potovanja niso bila poceni. Obiski diaspore v Avstraliji so pomenili 22 ur letenja v eno smer in bil sem hvaležen, da nam je država omogočila poslovni razred – tako poslancem kot strokovnemu spremstvu. Ob prvem obisku naše parlamentarne delegacije v Indiji je Jelena Aščić v Tedniku govorila o poslanskem turizmu, prispevek pa je bil opremljen s peščenimi plažami, razkošnimi hoteli in zasebnimi letali …
Prva zapoved velikega dela slovenskih medijev je bila in ostaja lojalnost levi politiki, ne glede na to, kdo drži v rokah daljinec, s katerim upravlja novinarje in medije. Kučanovemu daljincu baterije še niso pošle, ob njem pa se za tipke prerivajo vedno novi obrazi – vsak z bolj obrabljenim programom, a z nič manjšo slo po moči in željo, da bi medije urejal po svoji politični meri.
Novinarji in mediji so vazali leve politike. Ko je na oblasti leva opcija, jo pomagajo tam ohranjati ne glede na ceno, ki jo nato plačujemo državljani. Ko pa je na oblasti desna opcija, jo poskušajo z manipulacijami in lažmi spodkopavati, ne da bi se pri tem ozirali na standarde in etična pravila novinarske stroke.
Jezik mržnje dobiva prostor, spodbudo in zvočnike tako v parlamentu kot v javni razpravi. Kdor obvladuje močnejši zvočnik, lahko s hrupom preglasi tudi dejstva. Medijska sodba je v Sloveniji zaradi dvojnih meril odvisna od strankarske izkaznice. Kar je pri desnih škandal, je pri levih nesporazum. Od prvih zahtevajo odstop, pri drugih zadostuje že kratko pojasnilo.
Takšno novinarstvo ima etiko na jeziku, vest pa na razprodaji. Natančneje: vest je že prodana.
Miro Petek