Človek naj bi bil racionalno bitje. Od Aristotelovega zoon logikon naprej ga razumemo kot bitje, ki je sposobno z razumom presojati svet in prepoznati, kaj je dobro in kaj slabo, kaj pravično in kaj ne. Toda človek razum pogosto uporablja tudi za to, da upraviči izbiro, ki jo je sprejel iz povsem drugih razlogov. Homo sapiens naj bi znal primerjati, tehtati in izbirati tisto, kar je zanj ugodnejše. Če lahko za isto stvar plača deset evrov namesto dvanajstih, bo izbral deset. Če mu nekdo zmanjša davek ali prispevek, bo to razumel kot nekaj dobrega.
Slovenija se je znašla sredi zanimivega družbenega paradoksa, ko se nam pred očmi odvija skoraj šolski primer spopada med razumom, interesi in politično pripadnostjo. Državni zbor je sprejel zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije, proti kateremu poteka zbiranje podpisov za referendum. Zakon med drugim odpravlja prispevek za dolgotrajno oskrbo za upokojence in posameznike s postransko dejavnostjo, uvaja dvojni status upokojencev, prinaša davčne razbremenitve in nižji DDV za določene izdelke ter predvideva začasno znižanje DDV na energente. Posega tudi v ureditev delovnih razmerij, zdravstva in gostinstva. In tako dalje. In tako naprej. To niso politični grafiti, ampak spremembe, rešitve in ugodnosti, ki so zapisane v zakonu.
V Sloveniji pa je takšna družbena klima – narekujejo jo dominantni mediji, ki so pod ideološkim patronatom levice –, da je mogoče ljudstvo prepričati, da nek zakon ni dober, čeprav jim pušča več denarja in večje možnosti za napredek in razvoj. In tu pridemo do fenomena slovenske družbe: desetletje trajajoča ideološka indoktrinacija, ki je s svojo trdovratnostjo preživela in se nadaljuje tudi v današnjem času, je pustila miselne brazgotine, ki se kažejo v načinu presojanja. Moč te indoktrinacije je v tem, da ljudi prepriča, naj ravnajo proti lastnemu interesu. Potrebovali bi resno diagnozo stanja družbene zavesti, če bi ta referendum uspel. Namreč, kako bi lahko večina od 660 tisoč upokojencev glasovala proti zakonu, ki jih osvobaja plačevanja za nekaj, kar ne obstaja?
Lahko ideologija premaga razum?
Najtrdovratnejša dediščina komunistične indoktrinacije niso tisti bebci, ki na raznih zborovanjih mahajo z rdečo zvezdo, tudi imena ulic je mogoče spremeniti, ne nazadnje bi tudi Kidričevo lahko dobilo staro ime. Največja moč te indoktrinacije je v tem, da človeka prepriča, da je ravnanje proti njegovemu interesu dejansko v njegovo korist.
In tu nastopi ta nenavaden politični refleks: Slovenec je pripravljen braniti odločitev, ki ga nekaj stane, samo zato, ker noče priznati, da imajo politični nasprotniki morda prav. Človek je pripravljen izgubiti lasten denar, samo da mu ne bi bilo treba sprejeti, da je vse življenje verjel napačnim ljudem. Ko ideološkim prevarantom zmanjka argumentov, ko že skorajda splezamo na rob normalnosti, pokličejo na pomoč ostarelega Kučana ali kakšne medijske karikature, da bi ljudstvo znova ujeli v mrežo iluzij.
Slovenec še vedno verjame, da ena politična stran predstavlja dobro, druga pa zlo. Ko trgovec zniža cene, smo veseli. Če nam telekom pošlje nižji račun, smo zadovoljni. Če banka zniža stroške, ne protestiramo. Protestiramo pa, če nam koalicija, ki je trenutno na oblasti, želi narediti nekaj dobrega. Hkrati si dovolimo, da nas prepričujejo, naj nasprotujemo temu, kar je v našem interesu. Le kdo lahko razume, da ideološki kriminalci in politična identiteta še vedno premagajo razum?
Demokracija je lepa reč, očitno pa ni za vsako pamet, saj ima tudi svojo zahtevno plat: od ljudi vendarle zahteva sposobnost, da ideološki ujetosti ne dovolimo, da namesto nas določi, kaj vidimo, čemu verjamemo in kaj razumemo kot lasten interes.
Miro Petek