V nedeljo smo volili župane in občinske svete, toda lokalna predvolilna tekma je ostala v senci skorajšnjega referenduma o razvojnem zakonu. Takšna razporeditev politične energije daje slutiti, da je za tranzicijsko levico decembrski obračun pomembnejši od lokalnih volitev. Pri razvojnem zakonu je očitno na kocki več. Zato so si mnogi politiki, mediji in sindikati vzeli tudi pravico do zavajanja.
Sindikat vzgoje in izobraževanja Slovenije (SVIZ) oceno javnofinančnega izpada za eno leto spreminja v vsakoletno milijardno luknjo, čeprav Fiskalni svet izrecno opozarja, da ne gre za trajni letni strošek. Samozaposlenim napoveduje plačevanje vseh zdravniških pregledov iz lastnega žepa, inženirje pa izloča iz koristi razvojne kapice, čeprav zakon določa dohodkovni prag, ne poklicnega seznama.
Namera sindikata je jasna: najprej je treba delavce prestrašiti s posledicami, ki sodijo v polje laži, nato pa jim ponuditi politično navodilo za glasovanje. V ta okvir lepo sede še namig o političnem maščevanju predsedniku Fiskalnega sveta zaradi izselitve iz službenega stanovanja. Marčevsko obvestilo in podpisani aneks sta manj priročna kot dramatičen naslov. Seveda, dejstva potrebujejo pojasnilo. Strašenje potrebuje samo mikrofon.
Zakaj so se takšne laži in zavajanja tako močno zažrli v tkivo slovenske politike in medijske krajine? Filozofinja Hannah Arendt je opozarjala na spreminjanje neprijetnih dejstev v mnenja: dokument ni več dokaz, ampak »vaša razlaga«, preverljiva številka pa je samo še predmet političnega prerekanja. Ko zabrišemo mejo med dejstvom in mnenjem, tudi odgovornost izgubi oprijem. Na vsako ugotovljeno netočnost je mogoče odgovoriti, da gre za drugačen pogled. Kučan je nekoč rekel, da je resnic več, da ima vsak pravico do svoje resnice; na ta način je argumentiral in opravičeval svoje laži in interpretacije.
Prav zato je navedba SVIZ-a o vsakoletni milijardni luknji tako povedna. Sindikat ima vso pravico nasprotovati zakonu. Toda zastopanje delavcev mu ne daje pravice, da članstvo in javnost zavaja. Prav zaradi zaupanja članstva bi moral svoje besede tehtati toliko bolj skrbno. Odnos do resnice je v slovenskem medijskem in političnem prostoru nekaj posebnega: govorcev in piscev ne zanima vsebina povedanega, dokler njihove besede dosegajo želeni učinek, dokler je laž uporabna in ne bo sankcionirana. Zanje je pomembno: ali bo laž dovolj prepričljiva, da bo prestrašila upokojence, razburila starše, mobilizirala članstvo?
Kdor mora pojasnjevati predpostavke izračuna, potrebuje čas in znanje, česar pa večina današnje novinarske, politične in sindikalne srenje ne premore. Toliko intelektualne revščine, kot je danes premorejo te strukture, še ni bilo. Kdor pa v mikrofon napove izgubo socialne varnosti, nižje pokojnine, ukinjene štipendije, prazne zdravstvene blagajne in razpad javnega šolstva, za to potrebuje le nekaj populistične retorike in nekaj sekund ugrabljenega mikrofona.
Mediji in novinarji tu nikakor niso nedolžni poštarji, ki jim za pomen dostavljenega sporočila ni treba odgovarjati. Z naslovom, izbiro sogovornikov, vrstnim redom informacij in ponavljanjem določajo, kaj bo javnost prepoznala kot bistvo dogodka. Razumevanje zgodbe usmerjata tako poudarjanje posameznih dejstev kot izpuščanje drugih. Zato se novinarska odgovornost ne konča pri ugotovitvi, da je bila izjava pravilno citirana. Natančneje, da so laž pravilno citirali. Preveriti je treba tudi njeno vsebino.
Pri referendumu se nasprotniki razvoja Slovenije povezujejo v eno samo grožnjo: ostali boste brez varnosti, ki jo poznate. In dalje: to je “zakon za bogate”, kar v medijih še posebno vztrajno trosi izrazito neinteligentna, a hkrati koruptivna Alenka Bratušek. Z nekaj besedami, populizmom in lažmi opravijo celotno analizo zakona.
Oznaka izrečena, sodba razglašena.
Miro Petek
