Kot človeštvo se soočamo z grožnjo globalnega segrevanja in se vse bolj zavedamo, da bo vsaka naša popustljivost pustila pečat na okolju. To še posebej velja za hrano, ki jo vsakodnevno dajemo v usta.
Kmetijstvo, proizvodnja v tovarnah in prevoz blaga v veliki meri poganjajo fosilna goriva, ki ustvarjajo toplogredne pline, ti pa ustvarjajo toploto v atmosferi. Znanstveniki izmerijo ta vpliv kot ogljični odtis, običajno izražen kot obseg ogljikovega dioksida na 100 g pridelane hrane.
Mogoče je ustvariti prehransko piramido, ki temelji na tem, da nam pove, v kolikšni meri škodi posamezen prigrizek na okolje. Meso in mlečni izdelki ležijo na dnu in imajo na okolje najslabši vpliv, sadje in zelenjava pa sta okolju najbolj prijazna. Žitna hrana, kot so kruh in testenine, leži približno na sredini. Ta način razporeditve hrane pa ne upošteva, koliko energije naša telesa dobijo iz teh živil. Pojesti morate namreč veliko večjo količino solate, da bi dobili enako število kalorij, kot pa če bi na drugi strani pojedli rezino sira.
Prehranske piramide v večini niso najbolj koristne
V dokumentu v American Journal of Clinical Nutrition so Adam Drewnowski na Univerzi Washington v Seattlu in kolegi poskušali to upoštevati z oceno emisij ogljika na vsakih 100 kalorij različnih živil. Gledano na ta način, se piramida obrne na glavo. To ne smemo razumeti kot zeleno luč, da se prepustimo lažni potrebi po sladkem. Ogromno raziskav potrjuje, da prekomerno uživanje sladkorja vodi v vse vrste zdravstvenih težav, kot so sladkorna bolezen in bolezni srca. Razmisliti je potrebno o tem, kako ustvariti uravnoteženo in trajnostno prehrano, torej zdravo za človeka in okolje.
Živimo namreč v 21. stoletju, na Zemlji nas živi več milijard, povpraševanje po hrani je vse večje, razpoložljivih virov pa čedalje manj. Intenzivno kmetijstvo ni več tisti model, s katerim bi lahko leta 2050 nahranili devet milijard ljudi, ki bodo takrat potrebovali 9,8 milijarde kilogramov hrane, kar je skoraj še enkrat več kot jo pridelamo danes. Pomanjkljivosti takšnega načina kmetovanja se kažejo predvsem pri vplivu na okolje.
Sodoben človek poje preveč glede na svoje dnevne potrebe
Proizvodnja hrane porabi, pa tudi onesnaži do 70 % pitne vode. Živinoreja jo porabi za napajanje živine, čiščenje hlevov, klavnic; poljedelstvo in sadjarstvo za namakanje.
Cikel proizvodnje hrane zahteva ogromno porabo energije za pridelavo (ogrevanje hlevov, rastlinjakov, zgradb, uporaba strojne opreme).
Vsem težavam globalnega segrevanja bi se lahko elegantno izognili. Z ekološko, lokalno, biodinamično oz. permanentno pridelano hrano, pa tudi s hrano, ki je v večini ali povsem rastlinskega izvora.
Hrana in živila pridelana v lokalnem okolju se vključujejo v koncept lokalne trajnostne oskrbe. Lokalno pridelana, predelana in distribuirana trajnostno proizvedena hrana je fizično in cenovno dostopna lokalnemu prebivalstvu in porabljena na lokalnih trgih – od njive do krožnika v lokalnem okolju. Koncept lokalne trajnostne oskrbe je usmerjen v razvoj in rast lokalnega trga za lokalno pridelano hrano. Najboljša, če imamo čas in prostor, pa je seveda samooskrba – lasten vrtiček.
Kupci smo na koncu tisti, ki z nakupom in povpraševanjem odločamo, kaj bo trgovec dal na polico. Če ni povpraševanja po določenih izdelkih, se tudi ponudba zmanjša. Proizvajalec v osnovi gleda na zaslužek in zato imamo potrošniki možnost, da posredno uravnavamo trg. Zahtevati moramo živila najvišje kakovosti, ki nam omogočajo, da ostanemo zdravi in koristi tudi našemu okolju. Način pridelave izdelka je tista tista informacija, ki nam o kakovosti živila pove največ. Bodimo kritični potrošniki in ne nasedajmo marketingu globalnega trga.
B.P., Ekologi brez meja