Intervju s predsednikom vlade Robertom Golobom v sobotni prilogi Dela, ki je izšla 26. aprila 2014, si velja zapomniti po treh stvareh, med katerimi še posebej izstopa zaključni stavek intervjuvanca: “Noben napredek ni vreden nič, če postanemo diktatura!” To pa ni vse. Zapomniti si ga velja tudi po naslovu Švica nas vidi kot drugo Švico.
Tretja stvar, ki je vredna zaznambe, je odsotnost novinarskega vprašanja o tem, kako mu je nenadoma uspel zanj zgodovinski sanjski met, s katerim je iz preiskovanca v policijski zadevi “Bobnar in Lindav” uspel postati priča. Vsaj tako je zatrdil sam – on naj namreč ne bi bil preiskovanec, ampak priča. V navezavi na to bi moralo slediti vprašanje o tem, kdo je preiskovanec.
Še bolj smo pogrešali novinarsko vprašanje o Golobovih balkanskih poslih v povezavi s podjetjema GEN-i in STAR SOLAR. Prav tako ni bilo vprašanja o financiranju Gibanja Svoboda ter tozadevni parlamentarni preiskavi, ki se je zdaj čudežno ustavila, bistven pa je njegov zaključni stavek, v katerem je izjavil: “Noben napredek ni vreden nič, če postanemo diktatura.” Zelo drzna izjava človeka, ki skoraj polovico volilnega telesa zmerja in proglaša za janšiste in fašiste, novinarje na RTV SLO pa obtožuje, da v vlogi “zdravih sil” pri čiščenju niso bili dovolj temeljiti.
Če bi spoštovana novinarja Bojan Budja in Ali Žerdin postavila ta vprašanja, bi si vsak bralec upal misliti, da smo vsaj na poti v Švico. Kljub temu pa je dilema ena sama – Janša ali Golob. V navezavi na to na kratko odgovarjam: “Bolje Janšev (resnični) vrabec v roki kot Golobov golob na njegovi pločevinasti ‘fotovoltaični’ strehi.” Pri tem velja izpostaviti misel, ki jo je nekoč izrekel znan danski filozof Kierkegaard: “Pretentajo vas lahko na dva načina – da ne verjamete v to, kar je res, ali verjamete v to, kar ni res.”
Bliža se obletnica vladnega odloka malega diktatorja, s katerim je ukinil dan spomina, čeprav nam spomina tudi Golobova diktatura ne more vzeti. Slovenijo prav zato bolj razumem kot odgovor na vprašanje: “Zakaj Slovenija ni Švica?” Odgovor v navezavi na to pa je: “Ker je pod zemljo Kambodža in je pod Golobom zabredla in plove v diktaturo, ki hoče vse to prikriti.” To ne morejo skriti niti najnovejša “cesarjeva nova oblačila”. Tudi njegova nova rjava obleka ne. Morda bi bila smiselna le še sprememba spola, in sicer v srednji spol! To seveda ne bi smelo predstavljati težav, kajti poteze malega diktatorja so mnogokrat povsem infantilne – na nivoju pubertetnika srednjega spola. Dokazov je veliko, med njimi je tudi njegova samorefleksija o tem, da je branik demokracije.
Za konec velja izpostaviti še nekaj besed o “civilni družbi”, s pomočjo katere se je Golob –ob Sorosevi, Kučanovi in Jankovićevi asistenci – tako zelo poceni zavihtel na oblast. Vzrok je že skoraj pozabljen referendum, povezan z Vizjakovim zakonom o vodah, tj. zakonom, v katerem niti z besedo niso omenjene podzemne vode, čeprav se vse stekajo prav pod zemljo. V Ljubljani prav tako Golobov alter ego Janković gradi kanal C0, s katerim bomo zaradi transporta gnojnice morali piti vodo iz plastenk, namesto da bi jo črpali iz čiste podtalnice. Ob tem velja poudariti, da imamo naravni vir kot redkokdo, zavida nam ga lahko tudi Švica. Slovenija pa ni Švica, temveč je neskončna Indija Koromandija – pravi sanjski kraj za lopove in prevarante. Hkrati je država prepolna dobrih in “nadvse sočutnih” ljudi, predvsem pa neskončno ustrežljivih novinarjev, ki ljudstvu vračajo duševni mir s tem, da v slikanicah za ljudstvo pomagajo slikati nove Potemkinove vasi.
Nazadnje velja izpostaviti “afero Jaklič”, ki ni afera Jaklič, ampak afera UKZ in časopisa Mladina, na koncu pa v določenem deležu celo afera Matevža Krivica. Prav bi bilo, da novinarji ne bi zahtevali le Jakličevega odstopa, ampak odstop vseh odvetnikov s funkcije vrhovnih in ustavnih sodnikov, in sicer vsaj 10 let pred nastopom. Nekoč smo govorili o okuženih sodnikih, danes o tem ne govori nihče več, zato je zdaj pravi čas, da Klemen Jaklič postane predsednik Ustavnega sodišča RS, ne pa tarča napadov. To je še posebej pomembno zato, da se na Ustavnem sodišču RS znova uveljavi princip neodvisnega sodnika, ki je povsem nasproten tako imenovanemu rezultatskemu principu odločanja. Ta je namreč za vladavino prava povsem nevzdržen in celo smrtonosen.
Antivladni civilnodružbeni aktivist Vili Kovačič, državljan K.
Nekoč sem z Robertom Golobom in Miroslavom Gregoričem zelo tesno sodeloval proti TEŠ6. Bil je “na moji strani”. Danes z žalostjo ugotavljam, da se mu je od vrtoglavice zmešalo in misli, da je Sončni kralj, ljudstvo in navadni ljudje pa smo njegov artikel za enkratno uporabo, ki ga lahko po mili volji meče čez ramo. Tako se spet ponavlja to, kar je ugotavljal že F. A. Hayek v knjigi Usodna domišljavost. Faktorji napredka so: spontanost, tradicija in inovacije. Domišljavost pomeni njegov konec.
Vili Kovačič