Nekdanji direktor službe za povojna grobišča Marko Štrovs je v knjigi z naslovom Neme priče – masovni poboji nasprotnikov komunizma opisal odkrivanje posmrtnih ostankov, dogajanje med vojno in se osredotočil na žrtve komunizma, med njimi na civiliste, protikomunistične sile, vojne ujetnike in pripadnike italijanske in nemške manjšine. Štrovsova glavna teza je, da je bil viden velik poudarek na genocidni politiki, s pomočjo katere se je tedanji jugoslovanski partijski vrh reševal potencialne opozicije, ki bi lahko ogrozila njegovo vladavino. Ob tem pa poudarja, da so džihadisti iz vrst teroristične skupine Islamska država v primerjavi s slovenskimi komunisti iz leta 1945 pravi amaterji, saj so slednji v samo dveh mesecih pobili več kot 100.000 ljudi.
Pravnik Marko Štrovs je nekdaj vodil službo za povojna grobišča, ki se je ukvarjala z odkrivanjem grobišč iz vojnega in povojnega obdobja. Najbolj znan pa je po odkritju Hude jame, izpraznjenega rudnika, za katerega se je izkazalo, da je prikrito grobišče nekaj tisoč žrtev povojnih likvidacij.
V knjigi na 500 straneh, ki jo je izdala založniška hiša Nova obzorja, je Štrovs sistematično obdelal odkritja, do katerih je prišel na podlagi večletnega dela na tej problematiki. Pri tem se je dokopal do podatkov o konkretnih lokacijah masovnih grobišč, nacionalni pripadnosti žrtev in povzročiteljih masovnih zločinov. V knjigi je mogoče zaslediti nazive partizanskih vojakov, ki so izvajali likvidacije, prav tako pa sta v njej objavljena tudi popis vse poznane literature o povojnih likvidacijah in popis tekstov iz mednarodnega prava, ki se nanašajo na obravnavo in ravnanje z vojaškimi zaporniki in postopanje v času vojne.
Odločitve o likvidaciji sprejete v Ljubljani
Štrovs meni, da je odločitev o likvidaciji vseh tistih, ki so nasprotovali partizanom, temeljila na prepričanju, da bi lahko oni in njihovi morebitni potomci predstavljali potencialno opozicijo komunistov v povojni Jugoslaviji. Odločitev o tem pa naj bi bila po njegovih besedah sprejeta v Ljubljani na sestankih Josipa Broza Tita, politbiroja in partijskega vodstva s poveljniki Oddelka za zaščito naroda (OZNA) in Korpusa narodne obrambe Jugoslavije (KNOJ), v katerih so bile likvidacijske čete zadolžene za ubijanje ujetnikov. “V Ljubljani so se tako s Titom dogovorili za končno rešitev vprašanja opozicije, ki je nasprotovala komunistom,” poudarja Štrovs in ob tem opozarja, da so tudi na tedanjo partizansko vojsko nanašale določbe Ženevske konvencije, saj so jo zavezniki priznavali kot zavezniško vojsko.
V morijo vključevali celo 15-letnike ali duševno zaostale osebe
V organizacijo in izvajanje smrtnih kazni so bili vključeni slovenski partizani, v posamezne primere množičnih umorov pa so vključevali celo 15-letnike ali duševno zaostale osebe. Kljub temu, da so o likvidacijah Hrvatov na območju Tezna pri Mariboru javno spregovorili tudi lokalni likvidatorji, pa se je o tem v glavnem molčalo v atmosferi strahu. Vendar pa je bilo med tedanjimi pripadniki KNOJ zaznati primere samomorov. Štrovs je glede likvidatorjev po navedbah hercegovina.info povedal, da ljudje, ki jih imamo za dobre in uslužne, v vojnih razmerah ponorijo, ko dobijo licenco za ubijanje, in postanejo podobni tistim, ki jih v normalnih pogojih spravljajo v psihiatrične ustanove.
N. Ž.