Petkovi večeri so v Ljubljani po novem rezervirani za kolesarjenje. Pohvalno je, da so številni na novo odkrili ljubezen do vožnje na dveh kolesih, pa četudi bi imeli bržkone več od tega, če bi namesto po zaprašenih ljubljanskih ulicah, mimo državnega zbora, rajši kolesarili nekje v naravi, bolj na samem. Nenazadnje drugega vala epidemije ne moremo kar odpisati. Kot je namreč v petek povedala infektologinja dr. Bojana Beović, so vse velike kuge, tudi španska gripa, vrnile udarec. Ponekod so bili drugi vali še bistveno bolj smrtonosni. Seveda lahko samo upamo, da se takšen scenarij tokrat ne bo uresničil, a lahko kljub temu ravnamo odgovorno. Množično zbiranje na ljubljanskih ulicah v času še ne končane svetovne pandemije koronavirusa je seveda sila nevarno dejanje. Sploh, če protestniki s seboj vozijo otroke in jim na njihova otroška kolesa brezsramno montirajo transparente z napisi, ki jih ne morejo razumeti. V resnici tudi odrasli vsi ne razumejo čisto dobro, proti čemu protestirajo. Zagotovo pa ne proti diktaturi ali fašizmu.
Nihče jim namreč ni preprečil tako množičnega zborovanja že drugi petek zapored, čeprav bi jim ga po zakonu lahko. Nihče ni odgovarjal za številne sovražne vsebine na transparentih. Podobe iz drugih evropskih držav, kjer policija s protestniki v času, ko so množična zborovanja zaradi zajezitve epidemije prepovedana, ravna precej bolj odločno in ponekod celo nasilno, so v Sloveniji nepredstavljive. Spominjam se, ko sem kot študent maja leta 2010 v času Pahorjeve vlade protestiral pred državnim zborom. Posamezniki so v parlament metali granitne kocke. Policija je številne pridržala, spet druge razbežala s solzivcem in vodnim topom. Česa podobnega si ta vlada zaradi do nje neprijaznega medijskega okolja ne sme privoščiti, tudi, če se bodo uresničili pozivi k nasilju nekaterih posameznikov na socialnih omrežjih.
Baje so se mi zmanjšale človekove pravice in svoboščine. »Vse razsvetljene« prosim za pojasnilo katere so tiste spremembe v mojem življenju, ki terjajo izvedbo protestov in katere so tiste svoboščine in pravice, ki si jih moram ponovno pridobiti. Za pojasnila se zahvaljujem.
— Emil Rojc (@RojcEmil) May 11, 2020
Prenosi s protestov kot z nogometnih tekem
Kljub temu je kolesarjem težko oporekati. Na prvi pogled se zdi, da so v večini. Da jih sliši vsa Slovenija. Resnica je malce drugačna. Anarhisti, ki so v teh dneh aktivni na protestih, zagotovo ta trenutek ne predstavljajo več kot 5 odstotkov slovenskega prebivalstva. Imajo pa zaradi političnega ozadja njihovih protestov, stranke Levica, SD in LMŠ svoje podpore niti ne poskušajo skriti, prost dostop do mainstream medijev. Prenosi v živo, ki jih s protestov izvajajo televizije RTV in POPTV ter časopis Večer, dajejo navadnemu državljanu občutek, da se dogaja nekaj velikega. Da pada vlada. Vsak petek znova.
(FOTO) "Kdor ne kolesari, ni Sloven‘c". @JJansaSDS z nastopom v DZ sprožil spletno akcijo
https://t.co/Up9wKte75J— Večer (@vecer) May 16, 2020
Problem je v tem, ker tisti, ki protestirajo na kolesih, in tisti novinarji, ki s protestov evforično poročajo kot s kakšne nogometne tekme in ob tem ne morejo skriti, za katero ekipo navijajo, resnično verjamejo, da lahko na takšen način odstavijo vlado, ki ni po njihovem okusu. Določen odstotek ljudi bo vedno našel razlog, zakaj je potrebno protestirati proti Janezu Janši, čeprav se jim ta trenutek ne godi nič drugače, kot se jim je pred dvema mesecema. Morda bi lahko bili njihovi protesti čez nekaj mesecev upravičeni. A tej vladi je najprej potrebno dati čas, da po bitki z virusom sploh začne s svojim delom in programo. Še več, večina kolesarjev je v teh dneh dobila državno pomoč, ki ni majhna. Slovenija je med desetimi državami v Evropi, ki so namenile najbolj obširen paket za pomoč prebivalstvu. V tujini mora večina zaposlenih za izplačano nadomestilo vseeno delati od doma. V Sloveniji pa jih je oblast plačala in prosila samo to, naj nekaj tednov ležijo doma na kavču.
Bolj frajersko je plavati proti toku
Takšnih, kot je zmedena okoljevarstvena protestnica, je na kolesarskih protestih bržkone na stotine. Protestirajo, ker so jih k temu nagovorili na socialnih omrežjih, ker so to slišali po televiziji, niso si ustvarili svojega lastnega mnenja, če je vse to res. Morajo pa biti del “dogajanja”, ljudje jih “odobravajo”, če gredo s tokom. Imeti moraš bistveno več poguma, da plavaš proti toku in se izpostaviš z nasprotnim mnenjem, zaradi česar boš bržkone tarča osebnih napadov in žaljivk. Ravno zato je podoba možakarja, ki kroži po Facebooku, bržkone fotografija tedna. Navdušil je namreč mnoge na socialnih omrežjih. “Kdo je to, želim se mu pridružiti,” je bilo le eno od vprašanj. Dekle na drugi fotografiji se s protestniki ne strinja in jih z napisom provocira. Tudi ona ima veliko poguma, čeprav pa se mi njen način ne zdi pravi. Bolj frajersko bi izpadla, če bi izrazila svojo podporo vladi, in ne, da provocira drugače misleče. Kakorkoli, kmalu bodo tudi podporniki te vlade prišli na ulice, obljublja Aleš Primc, ki pravi, da je njegovo peticijo v podporo vladi podpisalo že 20 tisoč ljudi. Zanimivo jih bo gledati in poslušati, kaj imajo oni za povedati. In če bodo v medijih slišani tako, kot so kolesarji.
L. S.