Vlada je včeraj po hudem pritisku javnosti in številnih pomislekih Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora umaknila sporni predlog zakona o začasnem povišanju plač sodnikom in tožilcem. Zakon je bil v prvi vrsti problematičen, ker je ad-hoc, po vihravi obljubi predsednika vlade urejal plače v pravosodnem sistemu, v drugi vrsti pa – kar je še bolj škodljivo – ga je oblast hotela sprejeti po nujnem postopku. Ker se to ni zgodilo prvič, smo spregovorili z nekdanjim ustavnim sodnikom in profesorjem upravnega prava dr. Tonetom Jerovškom, ki pravi, da izbira tovrstnih postopkov kaže na “oblastno samovoljo oblasti”, obljuba povišice sodnikov in tožilcem pa je poskus “prikupiti se celotnemu represivnemu aparatu.”
Spomnimo, Golobova vlada je naprej po nujnem postopku sprejemala Zakon o RTV. Ker bi nastale nepopravljive posledice za delovanje države, so predlog zakona utemeljevali v koaliciji. Vajo so poskušali ponoviti s predlogom zakona o začasnem dodatku k plačam sodnikov in tožilcev. Tudi tokrat bi bile posledice za državo nepopravljive, zato so vladajoči skušali prepričati javnost. V delu javnosti se je celo oblikoval argument, da je tudi prejšnja vlada sprejemala zakone po nujnem postopku. Zato naj bi bila tudi vlada Roberta Goloba do tega upravičena.
A prejšnja vlada je sprejemala zakone po nujnem postopku, ker so za to obstajali objektivni vzroki. Bila je epidemija. Tega objektivnega vzroka več ni, nujni postopki pa so ostali. Objektivne vzroke so nadomestili politični vzroki. Ali je sprejemanje tovrstne zakonodaje možno po nujnem postopku, smo vprašali dr. Jerovška: “Kdaj se lahko sprejemajo zakoni po nujnem postopku, določa poslovnik Državnega zbora, ampak ureditev plač, kot se tukaj dogaja, ni nujni postopek. To je redni postopek, v katerem se lahko oblikujejo stališča, dajejo amandmaji in tako naprej. Jaz ne vidim nobenega utemeljenega razloga, da bi lahko plače urejali po nujnem postopku. Namreč, ne gre za izredne razmere. Če se zakon sprejema po nujnem postopku, je potrebno za to podati tudi ustrezno utemeljitev.”
Odstranitev vodstva RTV in partikularni interesi
Kot že rečeno, je vlada Roberta Goloba tudi pri sprejemanju Zakona o RTV utemeljevala, da je potreben nujni postopek s hudo omejeno možnostjo razprave, sicer bi nastale nepopravljive posledice za delovanje države. Jerovšek meni, da je bilo v tem primeru demokratični deficit vsaj delno saniran, saj so nasprotniki zakona predlagali referendum, na katerem je bil zakon sprejet. Rezultat referenduma je pobuda za začetek postopka presoje ustavnosti novele zakona o RTVS. Prvopodpisani pod pobudo je dr. Peter Gregorčič. Pobudo je včeraj obravnavalo Ustavno sodišče, odločitve pa še ni sprejelo. Več o pobudi lahko preberete v članku [Video] Če ustavno sodišče ne bo zadržalo novega zakona o RTV, bodo nastale nepopravljive posledice.
Ob vsem skupaj se seveda zastavlja vprašanje, kakšni bi lahko bili motivi za sprejemanje enega in drugega zakona po nujnem postopku. Zakaj se tej vladi tako mudi, ko pa ti zakoni ne rešujejo nekih objektivnih okoliščin, ampak, kot je bilo v primeru Zakona o javni RTV, celo spreminjajo politična razmerja? Jerovšek odgovarja: “Pri Zakonu o RTV je šlo izključno za politično odločitev, da se odstrani vodstvo RTV in vodstvene organe in prevzame oblast nad RTV. Utemeljitev je bila, da bo to neodvisna televizija, to, kar pa so v zakon napisali, pa kaže na to, da bo to popolnoma odvisna RTV, ki bo naklonjena tistim, ki so ta zakon predlagali. Kar se tiče predloga zakona o začasnem dodatku sodnikom in tožilcem, tukaj pa v ozadju stojijo neki interesi. Očitno se je potrebno prikupiti tožilcem in sodnikom ali celotnemu represivnemu aparatu. Tisti, ki to predlagajo, že vedo, zakaj. Predsednik vlade za obljubo 600 evrov dodatka ni imel nobene zakonske podlage.
Kakšna je to demokracija?
Z opozicijske SDS so pred kratkim medijem razposlali izjavo za javnost, v kateri pravijo, da zaradi postopanja vlade, torej takšnega načina vlaganja zakonov, vladna koalicija onemogoča kvalitetno parlamentarno delo. Da se enostavno ne morejo pripraviti na seje, da ne morejo kvalitetno razpravljati, ker časa za pripravo enostavno ni. Nekdanji ustavni sodnik razloži, da so pritožbe opozicijske stranke utemeljene, saj 44. člen ustave govoru o pravici do sodelovanja pri javnih zadevah. Pri teh je mogoče sodelovati neposredno, denimo na referendumih, ali pa preko izvoljenih predstavnikov. Nadalje pojasnjuje, da če se parlamentarni postopki vodijo na tak način, torej po nujnem ali hitrem postopku, je to v nasprotju s prvim in drugim členom ustave. “Kakšna demokracija pa je, če poslanci ne morejo v nekam zakonitem postopku, kot je predviden po poslovniku, razpravljati, odločati, dajati predlogov, pripomb, amandmajev,” se vpraša.
Vladavina s pravom
Na zaključno vprašanje, ali zaradi takšnih precedensov drsimo iz vladavine prava v vladavino s pravom, Jerovšek odgovori: “Lahko bi tako rekli. Gre za oblastno samovoljo, ki se ne ozira na nobena pravna pravila ali poslovniške določbe, ampak svojo agendo pelje mimo demokratičnih postopkov z določenimi očitnimi interesi.”
Gal Kovač