V državnem zboru na seji komisije je svojo pretresljivo zgodbo povedala Zdenka Pukmaister, ki ne ve, kaj se je zgodilo njenemu novorojenemu sinu, saj so ji jugoslovanske oblasti takoj po porodu otroka vzele in ga nikoli več ni videla. Kasneje so ji trdili, da je otrok umrl in da je na poti na pokopališče. Še bolj bizarno pa je to, da je zdravnik trdil, da je njen otrok v trebuhu umrle osebe.
Komisija DZ za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti je v petek znova obravnavala primer mater, ki so v 70. in 80. letih 20. stoletja v nekdanji Jugoslaviji izgubile otroke, a nekatere dvomijo, da so ti res umrli. Zaradi načrtne odsotnosti koalicijskih poslancev komisija sklepov ni sprejemala, so pa prisotni člani iz SDS in NSi izrazili željo po vzpostavitvi vladne komisije, ki bi te primere obravnavala.
Izpovedala se je tudi mamica, ki še do danes ne ve, kje je njen sin in kaj se je z njim dejansko zgodilo.
Zdenki Pukmaister povedali, da je otrok umrl in je v trebuhu mrtve osebe
“Tukaj sem v svojem imenu in v imenu staršev, ki nas ni malo, ki sumimo, da so nam otroke ukradli,” je svoje pričevanje začela vidno pretresena Zdenka Pukmaister, ki je prepričana, da ji je otroka jugoslovanski režim ukradel. “Leta ’85 sem rodila sina, vzeli so mi ga takoj po porodu in ga dali v inkubator. Do otroka me niso spustili, ker so rekli, da ga lahko okužim,” je začela pripovedovati svojo izpoved.
Njene tragične zgodbe ne smemo pomesti pod preprogo.
Zgodba ni edina, več jih je bilo….. https://t.co/SZ1eAO1AKQ— Milena (@MilenaMilenca) April 6, 2024
Nadaljuje: “Ko sem vseeno vztrajala, sem dobila injekcijo, po kateri sem zaspala. Ko sem še vztrajala, sem dobila ponovno injekcijo, po kateri sem zopet zaspala.” Pove tudi, da se je hotela ponoči pretihotapiti do svojega otroka, vendar sta jo zagrabili dve sestri, jo odvlekli v sobo in ji ponovno dali injekcijo za spanje.
Dodaja še: “Drugi dan sem zahtevala, da pridem do otroka in me je sestra peljala k zdravniku, ki mi je mrtvo hladno povedal, da je otrok umrl.” Nadaljuje, da je želela videti svojega domnevno mrtvega otroka in tudi to ji v bolnišnici niso dovolili. “Ko se mi je zmešalo, čisto po domače, so mi rekli, da je otrok že na poti na pokopališče. Zato sem vprašala na katero pokopališče, ja kdo pa ga bo pokopal?” se še izpove in s srhljivo zgodbo nadaljuje, da je dobila odgovor, da je otrok v trebuhu nekega mrtvega odraslega človeka. “In s tem so me odpravili iz bolnišnice.”
Pove tudi, da je ta srhljiv dogodek vplival na celotno zdravje družinskih članov in povzročil mnogo nepredstavljivih čustvenih travm.
Ob tem je tudi vidno pretresena pozvala poslanke in poslance, da se resnici končno pride do dna.
Radiša Pavlović: o teh dogodkih se še danes ne sme govoriti
Predsednik Društva za istino in pravdo in član vladne komisije republike Srbije je na začetku svojega pričevanja poudaril, da je takih zgodb na območju nekdanje SFRJ veliko ter da so ene najbolj pretresljivih, saj je bilo prizadetih mnogo družin. Poudarja tudi, da še danes mnogi omejujejo, da se resnici pride do dna, saj so bili odgovorni v domnevnih krajah otrok.
Pove tudi, da so takšna raziskovanja domnevno mrtvih otrok v Srbiji pospešili s posebnim zakonom, hkrati pa poziva tudi slovenske oblasti, da postopke pospešijo.
Po njegovih besedah je prišlo leta 2019 tudi do ugotovitve, da se trinajst pogrešanih otrok nahaja v kranjski porodnišnici v hladilnicah. “Še danes so ti otroci v hladilnicah, v kleteh, brez pojasnil. Seveda, tožilci se niso želeli ukvarjati s tem problemom, saj se nočejo letovati teh problemov,” pripomne. “Mrtve otroke sem videl v hladilnicah na lastne oči, to je grozljivo,” se še izpove Pavlović. Razloži tudi, da nekateri njegovim postopkom raziskav in najdb postavljajo prepreke, saj po njegovem mnenju v arhivih skrivajo ključne dokumente.
T. R.