“Iz porodnišnic smo odhajale praznih rok. Danes smo tukaj zato, da razmislite o vprašanjih strahu in žalosti, ki nekatere mučijo že več kot 50 let,” je na komisiji za peticije izpostavila Simona Šeremet Kalanj iz Društva izgubljeni otroci Slovenije.
Komisija DZ za peticije je v petek znova obravnavala primer mater, ki so v 70. in 80. letih 20. stoletja v nekdanji Jugoslaviji izgubile otroke, a nekatere dvomijo, da so ti res umrli. Zaradi načrtne odsotnosti koalicijskih poslancev komisija sklepov ni sprejemala, so pa prisotni člani iz SDS in NSi izrazili željo po vzpostavitvi vladne komisije, ki bi obravnavala te primere.
Pobudnica že druge razprave o tej temi na komisiji DZ v tem mandatu je bila aktivistka Simona Šeremet Kalanj iz Društva izgubljeni otroci Slovenije, ki pomaga materam iskati otroke, ki po rojstvu naj ne bi umrli.
Iz porodnišnic so odšle praznih rok
Simona Šeremet Kalanj je uvodoma povedala, da je namen te pobude prenesti besede skrušenih mam med ljudi. To vprašanje namreč globoko zaznamuje mnogo mater v državi, zaradi česar so ustanovili tudi društvo. Društvo izgubljeni otroci Slovenije se zavzeto posveča iskanju otrok, za katerimi se je izbrisala vsaka sled, ker obstaja sum, da so bili med leti 1965 in 1991 kot dojenčki takoj po rojstvu ukradeni v porodnišnicah in nato posvojeni v druge družine. “Iz porodnišnic smo odhajale praznih rok. Danes smo tukaj zato, da razmislite o vprašanjih strahu in žalosti, ki nekatere mučijo že več kot 50 let.” Mamice namreč predvsem zanima usoda njihovih otrok. “Ali so otroci res mrtvi? Če so mrtvi, kje so pokopani? Če so živi, kje živijo?” Predvsem si želijo, da bi poslanci na tem področju naredili korenite spremembe in s spremembo zakonodaje pomagali materam.
Šeremet Kalanj je opisala trnovo pot iskanja svojih otrok. Po ustanovitvi društva je namreč obiskala vsa ministrstva in pristojne institucije, toda z nekaterimi kriminalisti ni imela dobrega sodelovanja.
Opisala je primer, ko se je v društvu oglasila gospa, ki je želela izvedeti, kdo je njena biološka mama. Ker na upravni enoti niso dobili prijave rojstva, se poraja dvom, da sploh ni bila rojena v Ljubljani. Ob tem je rotila vse prisotne, da odprejo tajne posvojitve, saj gospa ni imela pravice niti izvedeti, kdo je njena biološka mama. Zakonodaja je namreč takšna, da otrok ne sme izvedeti, kdo so biološki starši.
Opisala je tudi primer, ko so pridobili dokument, da je mrtvorojeni otrok po sedmih mesecih nenadoma pridobil nov EMŠO. Kritična je bila do centrov za socialno delo, ki ne dajejo posvojenim otrokom nobenih pravic. Največje razočaranje pa je doživela z ministrstvom za zdravje. Po začetnem sodelovanju se je ustavilo tudi sodelovanje s porodnišnicami.
Še bolj tragičen je bil opis primera izpred 14 dnevi, ko so opravili ekshumacijo groba, ker se je trdilo, da je tam otrok ene izmed mam, ki je ves čas plačevala grobnino, ko pa je želela ekshumirati, so jim rekli, da tega groba nimajo. Grob so nato našli šele po enem mesecu, v njem pa so našli zgolj dve kosti odraslega človeka. Mariborsko pokopališče od 23 “umrlih” otrok nima niti enega grobnega mesta, je razkrila Šeremet Kalanj. “Ne vejo, kje so njihovi otroci. Ni jih v sistemih, beležkah, karticah … ali po vsem tem starši lahko verjamejo, da so njihovi otroci umrli?” Omenila je še šokanten podatek, da je v mariborski bolnišnici veljala doktrina, da je zdravnik odločil o postopanju z mrtvorojenim otrokom in ne starši. Vsi primeri so dodeljeni specializiranemu državnemu tožilstvu.
Na tožilstvu so potrdili, da so se primeri obravnavali z veliko napakami, materam se ni omogočalo, da bi videle svojega mrtvega otroka. Prav tako tudi ni dokumentacije o pokopih. Na ministrstvu za pravosodje so potrdili, da so očitki resni in povezani s kršitvami človekovih pravic in svoboščin.
Namestnik varuha človekovih pravic Jože Ruparčič pa je pozval, naj država stori vse, da se odpravijo kakršne koli nejasnosti o tem, ali je nek otrok umrl ali je bil dan v posvojitev.
Več o strašljivih primerih kraje otrok bomo poročali v naslednjih dneh.
C. Š.