Stranka Levica razpada. Zgodilo se je tako hitro, kot se je po vstopu stranke v vlado to tudi pričakovalo. Na eni strani so v konfliktu s svojim ekstremnim krilom, na drugi strani jim grozi odtok glasov k novi bizarni stranki Violete Tomić in stranki Resnica, s katero si delijo poglede na zunanjo politiko. Nič čudnega, da si je torej Luka Mesec zaželel bruseljskih evrov in se odločil za kandidaturo na evropskih volitvah. V včerajšnji Tarči je nastopil predvidljivo v svojem prepoznavnem ciničnem slogu, polnem zamegljevanja dejstev, podtikanj, retoričnih zank in skrbno podtaknjenih polresnic. Analiza.
Največja težava trenutne skrajne levice je ta, da slovenska politična realnost končno dohaja evropsko, ki ji je že pred časom postalo jasno, da je bil nekontroliran uvoz nezakonitih migrantov, upajoč, da se bodo vključili v domačo delovno silo, ena največjih evropskih napak po drugi svetovni vojni. Politika Wir schafen das, ki jo je promovirala Angela Merkel, je bila leta 2015 splošno sprejeta kot sočutna in hkrati koristna. Danes, ko so se evropska mesta spremenila v nevarna geta, pa je vse drugače. Tudi deli Ljubljane so postali taki – večkrat se je poročalo o tarnanju prebivalcev ljubljanskega Viča, kjer si zaradi migrantskega centra ljudje ne upajo več iz hiš, ko se stemni.
To je velika težava za urbano Levico, saj seveda ne sme popustiti od svojega stališča, da so državne meje imperialistično-kapitalistično zlo, begunci pa dobrodošli. Mesec se je branil s prežvečenimi frazami, s katerimi pa je prepričal le malo koga. Po včerajšnjem nastopu je slutiti, da je bajna bruseljska plača zanj tako oddaljena kot od Alenke Bratušek po katastrofalnem nastopu pred Evropskim parlamentom leta 2014.
Ni težav, saj bo večina migrantov tako ali tako popihala v Nemčijo
Najprej je predstavil podatek, s katerim se v javnosti pogosto “hvalijo” na policiji. “Velika večina od ljudi, ki ste jih prikazovali, v Sloveniji ne ostane niti 48 ur, ampak gre takoj naprej v ciljne države, v Nemčijo, Avstrijo in tako dalje,” je povedal Mesec.
Minister za delo in policija se torej branita s tem, da slovenski azilni sistem ne deluje, da jim migranti “pobegnejo” v tujino in da so potem pač težava neke druge države. Tega seveda ni logično povezal z ukrepi Italije in Avstrije, ki izmenično že skoraj devet let patruljirata med državnima mejama. Kaj takšnega lahko izreče le minister v neresni državi, ki se ne zaveda svoje odgovornosti do pravilne izpeljave azilnega postopka.
Migranti samo iz Sirije in Afganistana, za vse pa smo krivi zahodnjaki?
O tem, da je SDS podprla lokalne župane, ki so ostro protestirali proti vladni odločitvi, da bodo na ozemlju njihove občine postavili azilne centre, je Mesec SDS obtožil “hinavske” igre: “Ti ljudje prihajajo iz Sirije, Afganistana, tudi Palestinci bodo kmalu začeli prihajati – in Janez Janša, medtem ko se je pred dvema ali tremi tedni slikal v Izraelu, ponosen, kako se bombardira Gazo in se tam izvaja zločin nad človeštvom, bo dva dni kasneje stal na slovenski meji in rekel, da jo brani pred ljudmi, ki bežijo iz te iste nesrečne države. To je zgodba evropske desnice. Po eni strani sejejo strah, se pravi govorijo, da prihajajo klavci, posiljevalci in tako naprej, hkrati pa podpirajo bombardiranja vseh teh držav, doma pa govorijo, da nas bodo zaščitili pred tem.”
Dolgočasna retorična igra, ki jo skrajna levica na zahodu po receptu kuharice Saula Alinskega uporablja že pol stoletja, je naslednja: zahod je praktično kriv za vse, kar se zgodi na svetu, saj se v državah tretjega sveta nikoli nič ne zgodi brez intervencij zahoda (tukaj pride do izraza tudi regresivno levičarstvo skrajnežev na levi, ki tujim civilizacijam ne podeljujejo enake kolektivne opravilne sposobnosti kot zahodni civilizaciji). Ker smo torej krivi za vse, smo hkrati dolžni, da sprejmemo ne le vsakega begunca, ki beži iz kakšnega vojnega področja (ne glede na to, da je večina sodobnih vojn posledica osi zla Iran-Rusija), ampak tudi vsakega ekonomskega migranta, saj so reveži po svetu revni le zaradi izkoriščanja kapitalističnega zahoda.
To bi bilo še leta 2015 povsem sprejemljivo stališče, danes pa ne v Evropi ne v Sloveniji ni več – Evropejci smo imeli dovolj koncepta fiktivne kolektivne krivde takrat, ko so naša mesta začela postajala vedno nevarnejša.
Prav tako Mesec pozablja, da živimo v dobi interneta in si lahko vsak pobrska, kateri migranti ZARES prihajajo k nam: vsekakor ne le Sirci in Afganistanci, ampak tudi iz – za domačine – povsem varnih dežel, kot so Maroko, Bangladeš, Indija, Alžirija, Turčija, Tunizija itd. Lani je prišlo več Maročanov kot Sircev. Letos je prišlo več Maročanov kot Afganistancev. Maroko je država s srednjim količnikom razvoja (HDI), kjer ni vojn, prebivalstvo pa zasluži (za Afriški kontinent) dokaj veliko.
Mesec mora pač zamegliti dejstvo, da se pogovarjamo o nezakonitih delovnih migracijah, ne pa dejanskih beguncih, ki bežijo iz vojnih razmer.
Bolje v azilnem domu kot na ulici? Zakaj pa ne raje na Hrvaškem ali v Turčiji?
“Ampak ali je vlada naredila napako s predstavitvijo teh začasnih azilnih centrov tik pred evropskimi volitvami in tudi slabo pojasnila ljudem?” je Meseca vprašala voditeljica Erika Žnidaršič.
“Mislim, da je treba to vprašanje zastaviti drugače. Ali bi raje, da ti ljudje hodijo po Brežicah, Lenartu in drugih slovenskih krajih, ali je bolje, da jih policija sprejme in namesti v azilni dom?” je dejal Mesec, a se je strinjal, da ljudem ukrep ni bil dobro predstavljen.
Cinizem brez primere. “Najraje” bi seveda državljani imeli, da bi bila slovenska vlada sposobna varovati suvereno mejo in da “ti ljudje” niti ne bi imeli priložnosti “hoditi po Brežicah, Lenartu in drugih slovenskih krajih”. Sploh glede na dejstvo, da gre v veliki meri za ekonomske migrante, ki so nezakonito prestopili slovensko-hrvaško mejo na poti proti s socialnimi podporami bogatim severnim državam. Namesto varovanja meje je ta vlada – mimo stroke, povsem iz politično-ideoloških razlogov – odstranila ograje na mejah, čeprav se je vedelo, da se bo število migracij povečalo.
Zopet o kolektivni krivdi zahoda
Nato je Mesec zopet uporabil recept iz knjige Saula Alinskega Pravila za radikalce, tako da je kolektivno krivdo za migrante naprtil na ramena zahoda (in po asociaciji tudi nam).
“Evropa ima izvorni problem, razrušen red praktično med Marokom in Iranom po številnih državah in od tam bežijo. Te stranke, iste, ki zdaj strašite pred migranti, ste zagovarjale bombardiranje teh držav, tako da prva naloga evropske zunanje politike, evropske sosedske politike mora biti stabilizacija te regije. In tretjič, tam, kjer so problemi v Evropi, so po večini problemi z drugo generacijo in integracijo. To govorimo o Franciji, o Švedski in tako dalje,” pravi Mesec.
Ni sicer jasno o kakšnem “bombandiranju” govori, saj so v t. i. arabski pomladi arabski despoti pobijali predvsem svoje prebivastvo, ki jih je hotelo vreči iz prestola – ne Trump, ne Obama nista pokazala dovolj odločnosti za kakšna “bombandiranja”. Je pa Mesec znova pokazal svojo zavezanost radikalnemu levičarstvu, češ da se nikjer na svetu nič ne zgodi brez zahodnih intervencij, torej je hotel tudi arabskim liberalcem, ki so iz nič ustvarili arabsko pomlad, povedati, da so lutke v rokah zahodnih držav. Sicer je res, da v Evropo prihajajo ljudje iz vseh držav Severne Afrike, a razen Sirije nobena od njih ni bila “razrušena”. Na daljici Iran-Maroko so še Jordanija, Egipt, Libija, Alžirija … katera od teh je že bila “razrušena”? Pravzaprav nobena. So pa razmere tam – tudi zaradi korupcije lokalnih despotov – že desetletja slabe, prebivalstvo pa revno. Zaradi tega se je arabska pomlad sploh začela.
Mesec še pokroviteljsko pove, da bi morala biti naloga evropske politike, da zadeve stabilizira – a seveda za to ne sme uporabiti sile. V njegovem svetu je pero močnejše od sablje. A v njegovem svetu je bil tudi prepričan, da med Ukrajino in Rusijo ni možnosti, da bi prišlo do kakšnega resnega konflikta.
Res je, da ima liberalna Švedska težave z integracijo druge generacije beguncev, a prav ta generacija je proizvod natančno takšne politike, kot bi se jo radi šli v stranki Levica: se pravi zmesi regresivnega levičarstva (zahodnjaki smo krivi za vse, zato moramo sprejeti vse begunce in ekonomske migrante), vzpodbujanja nastanka etničnih žepov in slabe skrbi za varnost državljanov. Švedska je svarilo, kaj se bo zgodilo Sloveniji čez 20 let, če bomo šli po poti, ki jo predlaga stranka Levica.
Vojne v Ukrajini ni konec, zato ker Putin čaka na evropske in ameriške volitve?!
Nato je Mesec poskrbel še za dozo zabave, kakršno lahko pričarajo le skrajni levičarji v slovenski politiki. Dejal je takole:
“Jaz ocenjujem, da je eden od razlogov, zakaj vojne v Ukrajini še ni konec, ta, da si Putin nadeja, da bo zmagala desnica, na desni pa ima veliko prijateljev. Prvi med njimi je Trump, drugi je Orbán in tako naprej po zahodu. Skratka, če hočemo vojno končati, ne sme desnica zmagati evropskih volitev, to je prva stvar. Druga stvar, sam, tako kot sem vedno nasprotoval ameriškemu imperializmu, nasprotujem ruskemu. Moramo pa se v Evropi vprašati, kako priti do miru. Ker trenutno ta vojna izgleda, da lahko tam gori še deset let. In treba se je na evropski ravni vprašati, s kakšno strategijo bomo to vojno končali, vojne pa se končajo za pogajalsko mizo.”
Se pravi, v Meščevem svetu velja, da je Putin zahodna desnica. Zanimiv in izredno podel retorični manever. V Levici jim je izredno težko priznati, da je Putin po ekonomski politiki s svojim kolektivizmom veliko bolj podobnen njim kot pa zahodnim državam. Ko je Putin sprožil invazijo na Ukrajino, so bili v Levici več dni previdno tiho – napadali pa so, koga drugega kot “vojnega hujskača” Janeza Janšo. Najbrž so upali, da bo že takrat dobršen del njihove publike javno podprl rusko “zaščito manjšin”, kot je operacijo še takrat imenoval Kremelj. A se to ni zgodilo, svet je bil enoten in na koncu so morali po tiho obsoditi napad države, katere prej nikoli niso niti omenjali (bolj so jim šli po zobeh Američani – čeprav oni svoj “imperializem” (kot bi ga karakteriziral Mesec) izvažajo z zasebno podjetniško pobudo, Appli in McDonaldsi po ugodnih cenah, Rusi pa s tanki in balističnimi raketami.
Prav tako lahko trdimo, da je VSA zahodna levica na strani Putina. Je češki desni predsednik vlade Petr Fiala putinist? Je desna predsednica italijanske vlade Giorgia Meloni putinistka? Je putinist Janez Janša? (s Fialo in poljskim predsednikom so bili prvi evropski politiki, ki so obiskali Kiev). Je švedski desni premier Ulf Kristersson putinist? Je estonska desna premierka Kaja Kallas putinistka?
Na drugi strani pa lahko za putiniste mirno razglasimo slovenske “mirovnike”, zbrane okrog bivšega levega predsednika republike Milana Kučana – le on si je upal Ukrajino celo javno obtožiti sokrivde za vojno. Pa tudi Tanja Fajon, zunanja ministrica vlade, v kateri sodeluje tudi Luka Mesec, je evropsko javnost šokirala, Moskvo pa navdušila z izjavo, da si ne predstavlja evropske varnostne strukture brez Rusije.
S kakšno strategijo bomo to vojno končali, pa je jasno. S popolnim vojaškim porazom Rusije v Ukrajini. Ruski državniki so zelo jasni, da se ne bodo nikoli ustavili, dokler bodo imeli vsaj še en metek in eno raketo. Zahodni politiki jim ne verjamejo, tako kot jim leta 2022 Mesec ni verjel, da bodo napadli Ukrajino. Bogata zgodovina ruskega imperializma (tistega pravega tankovskega, ne mehkega ameriškega, kjer nas “raketirajo” z nizkimi cenami in kakovostnimi izdelki) nas uči, da se Rusi ne bodo ustavili, dokler ne bodo ustavljeni. Življenje tam je poceni, dokler imajo na milijone revežev iz koloniziranih avtonomnih pokrajin, ki morajo prisilno umirati na fronti. Mesec z blodnjami o pogajalskih mizah tako izvrstno igra kremeljsko igro zavlačevanja, skladno s slovenskimi “mirovniki”, zbranimi okrog Kučana in Türka, ki se na vse pretege trudijo, da zahod Ukrajini neha pošiljati orožje in se ta čim prej “za pogajalsko mizo” spremeni v vazalno državo.
Na koncu apel za državni intervencionizem
Jedro slovenske skrajno leve politike je kolektivizem, velika država in doseganje ciljev skozi brutalni državni intervencionizem. Nepresenetljivo je, da si tudi Mesec evropsko ekonomsko politično vizijo predstavlja predvsem v okviru tega, kaj vse bo naredila država:
“V Evropi je treba nasploh postaviti prioritete in cilje. Če vas trenutno vprašam, kaj je evropska industrijska politika, verjetno nihče ne zna odgovoriti. Lahko vam pa karikiram, kako izgleda evropska industrijska politika. Že cel mandat se v Bruslju pogovarjajo o tem, kako bi posneli ameriški program Ira, ki bo v ameriško gospodarstvo investiral 400 milijard evrov. V Evropi niti približno nismo na teh številkah. Če pogledamo samo čipe – zdaj se cel svet trese, ker je Tajvan največji proizvajalec čipov – in če bi, to je tudi povezano z ukrajinskim vprašanjem, to prevzela Kitajska, rabimo domačo proizvodnjo čipov. V Ameriki bodo v to investirali 12 milijard evrov, Kitajci so investirali že 50.”
Pozabi povedati že davno dokazano dejstvo, da so javno financirani projekti uresničeni vedno manj gospodarno, bolj pozno in manj učinkovito kot zasebno financirani projekti. Zakaj bi torej morala supranacionalna unija v karkoli investirati? Tudi na Kitajskem prihaja večina inovacij iz grozda zasebnih tehnoloških podjetij iz Shenzhena, ne iz javnih financ v Pekingu. Tudi Bidnovih “400 milijard” do zdaj ni naredilo še nič drugega kot inflacijo. Pogovarjati bi se morali o tem, kako bi čim bolj razbremenili gospodarstvo, to pa bo potem določilo smernice trga (seveda skladno z regulacijo), ne pa da Luke, Emilije in Dominike tega sveta določajo, kako naj živimo. A to je seveda že višja matematika za svetovne koletiviste, kaj šele za predstavnike stranke, ki imajo v svojem osnovnem dolgoročnem programu zapisano nacionalizacijo in popolno ukinitev zasebnega podjetništva.
Mitja Iršič