“Minister za delo bo pri šefu dosegel, da naslednji teden povrne režim obdavčitve prejemkov, kot je bil v veljavi, ko je nastopil položaj in delodajalci bodo zagotovo takoj pristali na minimalno neto plačo 1.025 €,” je ministru za delo Mescu sporočil predsednik uprave NLB Brodnjak. Na ministra Mesca smo naslovili novinarsko vprašanje – kako komentira Brodnjakov predlog.
Nedavni dogodek Gospodarskega kroga v hotelu Exe Lev je združil predstavnike številnih političnih strank in gospodarskih organizacij, ki so razpravljali o ključnih razvojnih izzivih države, med njimi o davkih, demografiji, zdravstvu, infrastrukturi, stanovanjih, birokraciji ter o predvidljivosti poslovnega okolja.
Preberite še: Mesčev volilni bombonček bo grenak konec za gospodarstvo
Največ pozornosti je pritegnil zaključni govor predsednika uprave NLB Blaža Brodnjaka, ki je ostro kritiziral odnos politike do gospodarstva, odsotnost voditeljev največjih strank ter napoved ministra za delo Luke Mesca o dvigu minimalne plače na tisoč evrov neto. Brodnjakove izjave so sprožile odziv Mesca in finančnega ministra Klemna Boštjančiča.
Brodnjak pa ministru ni ostal dolžan – v kratkem zapisu na Facebooku mu je nalil čistega vina. Šef NLB predlaga, da minister za delo pri predsedniku vlade Robertu Golobu doseže vrnitev starega režima obdavčitve prejemkov, kar naj bi delodajalcem omogočilo, da brez večjih zadržkov pristanejo na minimalno neto plačo v višini 1.025 evrov.
Takšno ravnanje po njegovem mnenju podcenjuje inteligenco ljudi, hkrati pa povzroča resno škodo gospodarstvu, saj dodatno obremenjuje delodajalce in zmanjšuje njihovo konkurenčnost.
“Pri predlogu dviga minimalne plače na 1000 evrov neto vztrajam, ker vsi kazalci kažejo, da nekdo, ki dela 40 ur, ne more živeti z nižjim zneskom. Davčne spremembe lahko po zakonu in ustavi v veljavo stopijo zgolj s 1. januarjem vsako leto, kar bi gospod Brodnjak lahko vedel. Pogovarjamo se zato lahko le o spremembah, ki bi v veljavo stopile v začetku leta 2027.
S tem, da bi bilo delo manj obremenjeno s plačevanjem davkov in prispevkov, se strinjam. Vendar se to ne sme zgoditi na račun krnjenja ravni socialne države – pokojnin, zdravstvenih storitev, podpore družinam itd. Torej mora do takšne razbremenitve priti hkrati z iskanjem novih virov financiranja vsaj sedanje ravni civiliziranosti naše družbe. Mednarodne primerjave kažejo, da imamo precej rezerve pri obdavčitvi dobičkov, rent oz. dohodkov iz kapitala – najemnin, dividend, obresti in kapitalskih dobičkov (pri katerih še iz tranzicijskih časov velja preživeta ureditev, da je davčna stopnja po 15 letih enaka nič) – ter pri obdavčitvi samega premoženja. Na to nas opozarja tudi OECD.
Prav tako je takšno prerazdelitev davčnega bremena treba skrbno načrtovati, saj je Slovenija zavezana strogim pravilom okvira ekonomskega upravljanja. Pogosto slišimo, da če bi samo znižali dohodnino, kot je tik pred volitvami to storila prejšnja vlada, bi to vodilo v višjo gospodarsko aktivnost in posledično več pobranega davka. Torej da se bo zgodil scenarij Lafferjeve krivulje, ko znižanje davčne stopnje vodi do višjih davčnih prihodkov. A zgolj upanje oz. vera v tak scenarij – ki se še nikjer ni uresničil, tudi v ZDA ne, od koder ideja izvira – bi pomenilo neodgovorno izpostavljanje Slovenije sankcijam EU zaradi prekomernega dolga. Torej se je treba sprememb lotiti premišljeno, s celovito davčno reformo.
Davčno reformo, ki bi prerazdelila davčno breme z dela na dohodke iz kapitala ter premoženje, hkrati pa spodbujala resnične naložbe v razvoj, bi podprl.”