Piše se leto 2026, a zdi se, da smo stopili naravnost v svet romana 1984. Demokrati v newyorškem zakonodajnem telesu so sprejeli zakon, ki iz predpisov o skrbništvu nad otroki briše besedi mati in oče. Namesto njiju uvajajo izraza “gestacijski starš” in “negestacijski starš”.
Kdor to vidi zgolj kot “vključujoč jezik”, se moti. Gre za sistematično razvrednotenje jedrne družine – temelja človeške družbe od nastanka civilizacije. V družini z mamo in očetom se otrok prvič sreča z ljubeznijo, avtoriteto, varnostjo in identiteto. Tu poteka primarna socializacija in se oblikuje temelj osebnosti. Ko oblast z uradnim jezikom izničuje mamo in očeta, napada ravno ta temelj.
To ni naključno. LGBTQ-ideologija, ki se je spremenila v državno religijo, zahteva preoblikovanje realnosti. Biološka resnica (mati rodi otroka, vsak otrok ima očeta) mora biti podrejena občutkom odraslih. Mati postane “gestacijski inkubator”, oče “negestacijski starš”. Besede, ki so tisočletja nosile globok čustveni, biološki in kulturni pomen, se spreminjajo v sterilne oznake.
Gre za klasičen Orwellov novorek, katerega namen je omejiti miselni razpon, da ljudje ne bi več mogli izražati “nezaželenih” misli. Z odstranitvijo “matere” izgine svet čustev, žrtvovanja in vezi. Z izbrisom “očeta” izginejo avtoriteta, zaščita in moški vzor. Ostane atomiziran posameznik brez korenin – lažji plen za manipulacijo.
Dolgoročni cilj je ustvariti človeka brez identitete in močne družinske zasidranosti, ki bo lažje sprejemal vsako ideološko diktaturo. Jedrna družina ni “ena od možnosti” – je najbolj stabilna in naravna oblika vzgoje otrok. Ideologija, ki se razglaša za napredno, jo sistematično razgrajuje z zakoni, mediji, izobraževanjem in uradnim jezikom – in ko izgubimo jezik, s katerim opisujemo resničnost, izgubimo tudi sposobnost, da se ji upremo.
Tanja Brkić