Na problem ukinitve vajeništva in posledice, ki jih je ta odločitev pustila na slovenskem gospodarstvu, že desetletja opozarja nekdanji predstavnik Slovenske obrtniške stranke – SOS Valter Pristovnik. Prepričan je, da je bila odločitev iz obdobja ob koncu sedemdesetih let ena od ključnih napak slovenskega poklicnega izobraževanja, katere posledice gospodarstvo čuti še danes.
“Že 46 let se borim za gospodarstvo, da bi popravili krivico, ki so jo storili komunisti ZKS nato ZLSD danes SD ko so likvidirali zakon o vajeništvu. Zato danes nimamo več delavcev. Komunisti SD so celo sprejeli v DZ RS, da pospešijo uvoz delavcev iz tujine. In to imamo danes, da je v Sloveniji že več tujih delavcev kot delavcev iz Slovenije,” pravi Valter Pristovnik. Po njegovih besedah je bil sistem vajeništva pred njegovo ukinitvijo tesno povezan z gospodarstvom, mladim pa je omogočal, da so se ob šolanju neposredno učili poklica pri delodajalcu.
Preberite tudi:
Pristovnik odgovornost za takratno odločitev pripisuje tedanji politični oblasti in naslednikom Zveze komunistov Slovenije. Saj je bila z uvedbo usmerjenega izobraževanja prekinjena povezava med šolo in gospodarstvom, ki jo je slovensko gospodarstvo potrebovalo.
Od vajenca do doktorja znanosti
Pristovnik pri tem izpostavlja tudi svojo osebno izkušnjo. Njegov zadnji vajenec je bil v njegovi obratovalnici leta 1979, danes pa je doktor znanosti in zaposlen v Avstriji. “Morda ta primer najbolje pokaže, kaj je vajeništvo lahko pomenilo. Vajenec ni bil človek za manjvredna dela, ampak se je učil poklica, pridobival praktično znanje in lahko nadaljeval izobraževanje,” pravi. Prav neposredna povezava med izobraževanjem in delom je tista, ki danes Sloveniji manjka. Gospodarstvo potrebuje ljudi, ki se lahko po končanem izobraževanju hitro vključijo v delovni proces, pri številnih poklicih pa je praktično znanje enako pomembno kot teoretična izobrazba.
“Danes vsak dan govorimo, da nimamo delavcev”
Pristovnik svoje opozorilo povezuje tudi z današnjim pomanjkanjem kadrov. Slovenija se že vrsto let sooča s potrebo po tuji delovni sili. Po podatkih SURS je bilo junija 2026 med delovno aktivnimi brez kmetov približno 152.900 tujih državljanov, kar je predstavljalo 16,5 odstotka delovno aktivnih. Podatki kažejo na pomembno rast števila tujih delavcev: njihovo število se je v letu do junija 2026 povečalo za 2,7 odstotka, medtem ko se je število delovno aktivnih slovenskih državljanov zmanjšalo za 0,6 odstotka.
Prav zato Pristovnik meni, da bi se morala Slovenija veliko bolj ukvarjati z vprašanjem, kako mlade usposobiti za konkretne poklice. “Vsak dan poslušamo, da nimamo več delavcev različnih poklicev. Kdo bo danes popravljal čevlje, popravljal strehe in opravljal druga obrtniška dela?” se sprašuje.
Od vajeništva do usmerjenega izobraževanja
Pristovnik opozarja, da je Slovenija po ukinitvi starega sistema vajeništva uvedla usmerjeno izobraževanje. Po njegovem mnenju se je pozneje pokazalo, da sistem ni dosegel pričakovanih rezultatov. V svojem dolgoletnem gradivu se sklicuje tudi na strokovne kritike takratnega sistema. Med drugim navaja dr. Boštjana Zgonca, ki je opozarjal na slabosti usmerjenega izobraževanja ter na poznejšo potrebo po ponovnem povezovanju izobraževanja in dela.
Zgonc je po Pristovnikovem povzetku opozarjal tudi na dejstvo, da so delodajalci v preteklosti pomembno vplivali na razvoj poklicnega izobraževanja, kar je bilo pozneje opuščeno. Prav sodelovanje gospodarstva pri poklicnem izobraževanju je po njegovem mnenju ena od ključnih tem pri razpravi o vajeništvu.
Slovenija je pozneje vajeništvo ponovno uvedla v drugačni obliki. Tudi danes država pozna formalni sistem vajeništva – na spletnih straneh države je kot veljaven predpis naveden Zakon o vajeništvu. Toda Pristovnik meni, da sedanja ureditev ni primerljiva s sistemom, ki ga pozna Avstrija in ki ga sam vidi kot zgled za Slovenijo.
“Zakaj vedno znova pilotni projekti?”
Eden njegovih glavnih očitkov je, da je Slovenija po desetletjih razprav ponovno posegla po pilotnih projektih namesto po dolgoročni in stabilni ureditvi. Pristovnik meni, da bi morali pri pripravi sistema bistveno večjo vlogo imeti gospodarstvo, obrtniki, Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije in Gospodarska zbornica Slovenije. Po njegovem bi morala biti osnovna logika preprosta: šola zagotavlja teoretično znanje, gospodarstvo pa praktično usposabljanje. Kot primer pogosto navaja Avstrijo, kjer je dualni sistem izobraževanja že desetletja pomemben del poklicnega izobraževanja. “Ne potrebujemo več eksperimentov. Potrebujemo sistem, ki bo mladim omogočil, da se naučijo poklica, gospodarstvu pa zagotovil usposobljene ljudi,” poudarja.
“Kdo bo prevzel odgovornost?”
Pristovnik pri tem odpira tudi vprašanje odgovornosti. Meni, da bi morali tisti, ki so sprejemali ključne odločitve na področju poklicnega izobraževanja, odgovarjati za njihove posledice. “V Ustavi Republike Slovenije je zapisana beseda odgovornost,” poudarja. Ob tem opozarja, da se je Slovenija po njegovem mnenju v zadnjih desetletjih večkrat vračala k podobnim idejam, ki so bile nekoč opuščene. Namesto da bi se država odločila za stabilen sistem vajeništva, so sledili različni modeli poklicnega izobraževanja in poznejša ponovna uvedba vajeništva. Pristovnik zato meni, da je čas, da se razprava končno premakne od političnih sporov k vprašanju, kako zagotoviti dovolj kakovostno poklicno izobraževanje. Zato tudi poziva vlado, da v ospredje zopet postavi to tematiko.
“Vajeništvo ni manjvredno izobraževanje”
Po njegovem je še ena od največjih težav tudi odnos družbe do poklicev. Vajeništvo je bilo v Sloveniji desetletja povezano z manjvrednim statusom, medtem ko so bile gimnazije in akademske poti pogosto razumljene kot bolj zaželene. Pristovnik temu nasprotuje. “Vajeništvo ni manjvredno izobraževanje. Človek se lahko najprej izuči za poklic in nato nadaljuje šolanje. Moj zadnji vajenec je danes doktor znanosti,” poudarja. Prav zato meni, da bi morali mladim ponovno ponuditi možnost, da že v času šolanja dobijo veliko praktičnega znanja in stik z gospodarstvom. “Danes ne potrebujem več vajeništva zase. Toda potrebujemo ga mladi in potrebuje ga gospodarstvo”, pravi.
Po skoraj petih desetletjih od ukinitve starega sistema tako ostaja vprašanje, ali bo Slovenija znala vzpostaviti takšno obliko poklicnega izobraževanja, ki bo dolgoročno povezala šole, mlade in gospodarstvo, ter zmanjšala razliko med znanjem, ki ga mladi pridobijo v šoli, in znanjem, ki ga od njih pričakuje delodajalec.
Sara Kovač