Sto tisoči Afganistancev se pripravljajo na umik iz svoje države. Kitajska krepi vpliv na trasi Svilne poti. Kitajska tranzicijska železnica bo zalila Evropo z veletokom cenenega blaga, za nameček pa bo služila kot sredstvo za prevoz viška azijskega prebivalstva na Zahod.
Zahod lahko v kratkem pričakuje nov val migracij iz Azije, konkretno iz Afganistana. Nova ameriška administracija je namreč začela umikati svoje vojake iz te azijske države, kar bo imelo daljnosežne posledice, med drugim tudi povečanje migracij zlasti na Zahod. Prvi dogodek, ki te napovedi potrjuje, je bila ameriška izpraznitev baze Bagram, enega ključnih oporišč v Afganistanu. Čeprav so bazo skupaj z ogromnimi količinami vojaške opreme in tehnologije, vredne na milijone dolarjev, Američani izročili v roke afganistanski vojski, je le nekaj ur kasneje celotna baza padla v roke talibanskih teroristov. To je bila zelo nazorna napoved, da obstaja velika možnost, da bodo po umiku ameriških vojakov talibani spet prevzeli vajeti v Afganistanu. Zaradi tega se več sto tisoč Afganistancev, po grobih ocenah jih je vsaj 280 tisoč, pripravlja, da bo zapustilo svojo državo, vendar zna biti ta številka še veliko višja.
Med temi novimi migranti so tisti, ki so sodelovali z ameriškimi oziroma mednarodnimi silami v preteklih dvajsetih letih kot svetovalci, prevajalci, uslužbenci v njihovih vojaških bazah; med njimi so tudi člani plemen, ki so tradicionalno sovražni talibanom, pa tudi privrženci prozahodnega režima, ki so ga vzpostavile intervencijske enote po invaziji pred dvajsetimi leti, ali pa preprosto ljudje, ki jim življenje pod talibanskim režimom iz takšnega ali drugačnega razloga ne diši. Tisti, ki so sodelovali z Američani, si skušajo zagotoviti vstop v Združene države Amerike (Bidnova administracija pripravlja zakonsko podlago, ki jim bo omogočila preselitev in hitro pridobitev ameriškega državljanstva), drugi pa se bodo pač zatekli tja, kjer se jim bo pokazala priložnost.
Kitajska prevzema primat
Sicer pa afganistanski migranti ali begunci niso edini problem, ki ga bo povzročil ameriški umik iz Afganistana. Odprla se bo namreč priložnost, da v prazen prostor vskoči Kitajska, saj Afganistan leži na trasi, ki si jo je Kitajska zamislila za graditev svoje transazijske železniške povezave med Daljnim vzhodom in Evropo, imenovane tudi Svilna pot. Takšen razvoj pa ni niti najmanj všeč Rusiji. Rusija in Kitajska sta sicer pogosto na isti strani v nasprotovanju zahodnim državam, še posebno ZDA, kar pa ne pomeni, da med njima ne poteka rivalstvo za primat v Aziji. In Rusija v tem spopadu hudo izgublja. Kitajska ekonomija je toliko močnejša, da bi lahko pogoltnila rusko, ne da bi pri tem kolcnila, kitajski vpliv se nezadržno širi po Daljnem in Srednjem vzhodu, tudi kitajska klasična vojska je že presegla rusko. Rusiji razen sedem tisoč jedrskih konic, ki pa jih ne more uporabiti, ne da bi s tem sprožila jedrski armagedon, ne ostaja prav veliko adutov. Eden med njimi je transibirska železnica, ki je bila več kot sto let edina neposredna povezava med Daljnim vzhodom in Evropo, a zgraditev moderne kitajske železnice ji bo zadala smrtni udarec in s tem tudi ruskemu vplivu v Aziji. Kitajski vpliv se širi kot plevel in je že zdavnaj zamenjal ruskega v Iranu, še eni državi na trasi načrtovane železnice. Zadnji del trase bi potekal po Turčiji, kjer je tamkajšnji samodržec Erdogan več kot dovzeten za dolarje, evre ali katero koli valuto, ki mu jo bodo ponudili Kitajci. Ko bo železnica torej zgrajena, se bo kitajski vpliv dokončno utrdil in končal ruske sanje o ekspanziji proti Indijskemu oceanu, stari politiki, ki jo Rusija izvaja še iz carskih časov.
Obupni poskusi Rusije
Putinu je to seveda jasno in zato je v zadnjih letih skušal to na vse načine preprečiti s sklenitvijo rusko-turško-iranskega gospodarskega sporazuma, ki pa seveda proti mogočni kitajski ekonomiji nima nobenega upanja. Šel je celo tako daleč, da se je skušal dogovoriti s starimi sovražniki, z ZDA, kjer je lobiral, naj ne zapustijo Afganistana, in celo z Izraelom. V zadnjih šestih, sedmih letih se je Putin srečal s izraelskim premierjem večkrat, kot se je izraelski premier srečal z vsemi tremi ameriškimi predsedniki, in se skušal z Izraelci dogovoriti glede interesnih sfer v regiji, predvsem v Siriji. A graditev kitajske železnice bo dejansko spodrezala tudi rezultate teh dogovorov. Kitajska bo s to železnico Rusijo potisnila na obrobje in prevzela primat v Aziji.
Evropi grozi povodenj
Takšen razvoj pa ne pomeni nič dobrega niti za Evropo, seveda pa je globalistična kabala, ki s Kitajsko tesno sodeluje, nad tem navdušena. Graditev železnice, prek katere bo Evropo zalil veletok cenenega kitajskega blaga, bo spodrezal domače ekonomije v evropskih državah, jih osiromašil, tako da bodo postale nemočen plen globalistov. Vse, kar globalistična kabala potrebuje, so voljni hlapci, teh pa ne manjka ne v bruseljski birokraturi ne v političnih krogih posameznih evropskih držav. In tam, kjer jih ni, jih namerava kabala nastaviti. Ni seveda naključje, da globalistična kabala s svojimi hlapci besno napada vsakogar, ki skuša preprečiti uničenje nacionalnih držav. Na Poljskem in Madžarskem globalisti delajo nadure, da bi tamkajšnji nacionalni vladi zamenjali s svojimi nastavljenci. Zato tudi ni presenetljivo, da se kot kandidat levo liberalnih krogov za položaj slovenskega predsednika vlade omenja nekdo, ki je obogatel s televizijsko prodajo kitajskega manjvrednega blaga. In če parafraziramo televizijsko prodajo, »to pa še ni vse«. Zgraditev kitajske transazijske železnice ne bo omogočila le veletoka cenenega kitajskega blaga v Evropo, ampak tudi pravo povodenj migrantov. Popolnoma logično je, da bo ta železniška povezava, ko bo zgrajena, služila kot cenen način prevoza azijskega prebivalstva proti Evropi. Ne le iz Kitajske, Afganistana, Irana, ki ležijo neposredno na načrtovani trasi (čeprav je že tudi govor o morebitnih desetinah milijonov potencialnih migrantov), pač pa tudi iz Pakistana in drugih držav Indijskega polotoka, iz muslimanskih območij Srednje Azije in z Bližnjega vzhoda. Pričakujemo lahko pravo migrantsko invazijo, ki bo dotolkla Evropo, kakršno poznamo, in uresničila načrte globalistov, ki si že desetletja prizadevajo za potop evropske civilizacije.
Bogdan Sajovic