Padli profesor na Filozofski fakulteti Igor Pribac in nekdanji vodja kampanje Danila Türka meni, da so komunistični ideali povsem združljivi s človekovimi pravicami, s pravno državo in z demokratično potjo do njihove uresničitve, medtem ko po njegovem mnenju za fašizem in nacizem ne velja nič od tega. Tega moralnega prepada med ideologijami ne more spremeniti nobeno sklicevanje na zgodovino, v kateri se je komunizem umazal, trdi Pribac. Poglejmo, kako njegova misel zdrži logično presojo.
Da začnemo razpravljati o komunizmu in ga primerjati s sestrskimi kolektivizmi (nacizmom in fašizmom), je najprej treba definirati njegove osnovne postulate.
- centralno plansko gospodarstvo: kjer država upravlja z vsemi gospodarskimi subjekti oz. sredstvi produkcije (oz. drugače povedano, ko politiki oz. njihovi politkomisarji upravljajo z vsemi gospodarskimi subjekti);
- odprava zasebne lastnine: če želi država popoln nadzor nad vsemi sredstvi produkcije, je treba nujno ukiniti zasebno lastnino, saj je ta povsem nekompatibilna z doktrino, da država upravlja z vsemi aspekti družbenega življenja, izključno z gospodarstvom;
- država je lastnica vseh sredstev proizvodnje: ker so v komunistični družbi proizvodna sredstva v lasti države, se iz tega vidika razlikuje od socializma, ki je ekonomski sistem, v katerem so proizvodna sredstva (vsaj v imenu) v lasti delavcev. V komunizmu je država lastnica proizvodnih sredstev in nadzoruje gospodarstvo;
- prisilna enakost: v komunistični družbi so vsi ljudje enaki v svojih sposobnostih, zato morajo biti enaki tudi v svojem učinku. To je seveda iz družbenega in biološkega vidika nemogoče, zato je nujno potrebna politična prisila, da se bolj sposobni prilagodijo manj sposobnim in so nato vsi enaki (v revščini);
- država odloča o potrebah prebivalcev: v prostotržnih sistemih zasebna podjetja s prodajo na trgu ugotovijo, kaj si ljudje res želijo, tako da proizvajajo tisto, kar se prodaja, ne pa tistega, kar se ne. V teoretičnem družbenem sistemu, ki bi uvedel popolni komunizem, bi država oz. uradniki ugibali, kaj si ljudje želijo in nato državnim podjetjem ukazali, da tisto proizvedejo.
Najbolj vestni komunisti so bili Rdeči kmeri
Definicija komunizma daje vedeti, da je tak sistem nemogoče implementirati brez hudih kršitev človekovih pravic. Grozote, ki so se dogajale v komunističnih sistemih, so bile zaradi samih lastnosti komunizma, ne zaradi namačne implementacije. Najbolj ortodoksna oblika komunizma je bila tista, ki so jo izvedli kamboški Khmer Rouge (Rdeči kmeri), ki so hodeli narediti ljudi povsem enake in v ta namen mestne ljudi v nagnali delat na polja, tiste, ki so kazali znake nadpovprečnosti in intelektualizma, pa so poklali (nekatere žrtve so bile krive le tega, da so nosila očala). Rdeči kmeri so marksizem jemali bolj resno kot katerikoli drug režim na svetu: popolna enakost je lahko dosežena le tako, da se podjarmi, poniža ali ubije tiste najbolj sposobne in se iz celotne družbe naredi protoagrarno skupnost, kakršne smo poznali iz nabiralniških skupnosti pred 10.000 leti, preden so vzklile prve civilizacije.
Kršenje pravic zapisano v DNK
Komunizem ima torej v svojem DNK zapisano kršenje človekovih pravic, saj nasprotuje osnovni človeški naravi, kjer so eni ljudje bolj, drugi pa manj sposobni. Prav tako komunizem v svojem biti nasprotuje zahodnemu konceptu osebne svobode, ki sta jo skozi stranska vrata v sodobno zavest prinesli francoska revolucija in očetje ameriške neodvisnosti. Osebna svoboda je, kar se tiče civilizacijskih premikov, relativno nov koncept, komunizem pa izvira in kolektivistične zapuščine preteklosti, podobno kot fašizem in nacizem. Vsi trije evropski kolektivizmi imajo skupno, da zanikajo individualnost posameznika in njegovo svobodno voljo ter na piedestal postavljajo kolektivno celoto, ki se ji mora posameznik povsem podrediti. V dinamiki družbenih razmer pa taki sistemi (tako komunizem, fašizem, kot nacizem) nujno pomenijo uničenje osebnih svoboščin v imenu kolektivne družbe, ki pa – kot v preteklosti drugi monarhični totalitarizmi – nujno privede do vladarja z absolutno močjo, ki lahko odloča o usodi celotne družbe in njenih posameznikov.
Najbolj brutalni psihopat
Kaj to pomeni v praksi? Tisti najbolj brutalni psihopat z brezkompromisno pripravljenostjo uporabe nasilja bo v takšni družbi prevzel vse vzvode oblasti, saj bo prav on tista centralno-planska država po starem principu Ludvika XIV (L’État, c’est moi – “Država, to sem jaz.”) Tak psihopat bo v vsakem kolektivizmu dobil podobne vzvode oblasti kot v preteklosti kralj, fevdalec ali cesar, s to razliko, da je za komunizem značilna prisilna enakost, ki je monarhični sistemi, niti fašizem in nacizem, ne poznajo. Gre torej za še posebej zavržno obliko totalitarizma, ki daje absolutnemu vladarju ideološki razlog za represijo. Tito, Lenin, Stalin, Ceacescu, Pol Pot, Chavez so bili v resnici vzorni komunisti, kar se tiče centralizacije gospodarstva in uravnavanja prisilne enakosti.
Komunizem ni kompatibilen z zahodno ideologijo individualizma
Komunizem je torej pravzaprav prisiljen kršiti človekove pravice, kot jih razumemo v sodobni zahodni civilizaciji, ki na piedestal postavlja posameznika in njegove neodtujljive pravice. Komunizem posameznika vidi kot enega od tistih nesrečnih posameznikov, ki so v Gizi 4500 let nazaj nosili na kup velike kamne in umirali za to, da bodo zgradili tempelj za posmrtni počitek vladajočega faraona. Komunizem je torej nakakšna sodobna oblika popolnega totalitarizma z lažno humanitarno noto, ki obljublja, da bodo nesposobni enaki kot sposobni (kot rečeno, v resnici bodo enaki le v revščini).
Da doseže svoje osnovne postulate, mora kršiti vsaj:
74. člen ustave, ki določa, da je gospodarska pobuda svobodna. Apologeti komunizma se namreč pogosto sklicujejo na odstavek, ki določa omejitev gospodarskega delovanja v nasprotju z javno koristjo kot znak, da je naš sistem kompatibilen z obliko blagega komunizma. Ta odstavek – “Gospodarska dejavnost se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo.”– ne zanika svobodne gospodarske pobude, ampak jo v izrednih razmerah le omejuje, medtem ko komunizem svobodno gospodarsko pobudo povsem prepoveduje.
39. člen ustave, ki zapoveduje pravico do svobode izražanja kot tudi 19. člen splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki pravi, “da ima vsakdo pravico do svobode mnenja in izražanja; ta pravica vključuje svobodo zadrževanja mnenj brez vmešavanja ter iskanja, sprejemanja in širjenja informacij in idej prek katerega koli medija in ne glede na meje.” V sistemu, ki zagovarja absolutno enakost, je pravica do svobode izražanja nemogoča, saj bi se tisti, ki so boljši od drugih, začeli hitro pritoževati nad prisilno uravnilovko.
Čeprav večina človeške družbe živi v bolj ali manj skrajnih totalitarizmih, je zahodna civilizacija svetilnik demokracije in osebne svobode, kjer ljudje izbirajo svoje voditelje in se jih tudi znebijo, ko z njimi niso zadovoljni. Komunizem je s takšnim sistemom povsem nekompatibilen, saj se lahko popolna enakost, gospodarska centralizacija in ukintev lastninske pravice implementira le s silo (kot v primeru svobode izražanja, bi tudi tu prišlo do disidentskih gibanj, ki se s takšnim sistemom ne bi strinjali). Totalitarizem je torej edina možnost za impementacijo komunizma. S tem je komunizem nekompatibilen tako s 1. členom ustave, ki določa, da je Slovenija demokratična država, kot s 3. členom, ki demokracijo nadgradi s konceptom vzvodov in uteži (checks and balances) oz. delitve oblasti, kjer tri neodvisne veje oblasti ne zaupajo ena drugi in se medsebojno nadzorujejo.
Pribac se moti
Trditev Igorja Pribca, da je komunizem kompatibilen s človekovimi pravicami, je torej logično nekonsistentna in empirično dokazljivo napačna. Gre za sistem, ki po definiciji ni kompatibilen s človekovimi pravicami.
Niti ni res, kar trdi Pribac, da “moralnega prepada med ideologijami [fašizmom, nacizmom, komunizmom] ne more spremeniti nobeno sklicevanje na zgodovino, v kateri se je komunizem umazal.” Podobno kot oba druga kolektivizma, ki sta sicer za razliko od komunizma propadla že osem desetletij nazaj (fašizem in nacionalni socializem oz. nacizem). Nacizem in fašizem sta nesvobodni ideologiji zaradi kolektivistične komponente, ki si jo delita s komunizmom.
Kolektivistični trojček si deli misel, da so ljudje kot živina, ki jo je treba inteligentno uravnavati kot čredo živali. Zaradi tega je operativen le v totalitarističnih sistemih, ki pa so nekompatibilni s človekovimi pravicami, kot smo jih definirali v sodobni civilizaciji, katere zgled so zahodne demokracije.
Ioseb Džugašvili, bolj poznan po poslovanjenem imenu Josif Stalin, ni bil slab komunist. Tudi Pol Pot ne. Bila sta izvrstna komunista. Zgodovinsko sta se umazala zato, ker sta bila zgledna komunista, ne zato ker sta se komunizmu izneverila. Obema je uspelo ustvariti brezrazredno (enako revno) družbo, kjer država povsem suvereno upravlja s sredstvi produkcije in sama ugotavlja, kakšne izdelke si ljudje želijo. Komunistične ideale pa sta lahko dosegla le z ekstremno represijo, ki jo je Marx sam, kasneje pa tudi Lenin v imenu delavske revolucije požegnal in opravičeval kot nujno.
Igor Pribac kot filozof to gotovo ve. Namensko je vrgel kost, ker ve, da je v slovenski družbi overtonovo okno že dovolj odprto na skrajno levo stran, da ljudje totalitarizem dojemajo kot svobodo, saj konec koncev polovica slovenske politike 9. maj 1945 proglaša za “osvoboditev”, ne pa podjarmljenje brutalnim, nepismenim komunističnim psihopatom. Pribčeva izjava je torej lakmusov papir nekih širših družbenih gibanj, ki so povezani tudi s tem, da del naše družbe raje simpatizira z Iranom, Rusijo in Belorusijo kot pa z našimi zahodnimi zavezniki. Za ta družbena gibanja pa je komunizem le dober izgovor oz. bližnjica do 1000-letnega socialističnega rajha, po katerem hlepijo. Rajha, kjer bi oni, zapriseženi etatisti, ne pa svobodni podjetniki, bili lastniki produkcijskih sredstev po principu “država, to smo mi”.
Mitja Iršič