Obisk Vere Jourove v Sloveniji si bodo levičarji za zmeraj z zlatimi črkami zapisali v svoje dnevnike, podobno kot 27. 4. 1941, ko je bila ustanovljena anti-imperialistična fronta. Po obisku evropske komisarke na slovenskem ustavnem sodišču se je kmalu zgodilo, kar so si od nekaj želeli – ustavno sodišče jim je podelilo pravico, da za vse večne čase skupaj z levo politiko brutalno prevzamejo 120 milijonov evrov težek javni zavod RTV Slovenija. Danes spremljamo cel kup “depolitiziranih” oddaj, kjer se lahko običajni ljudje le muzamo in prijemamo za glavo. Ena od teh je narcisoidno imenovana oddaja “Marcel”, še bolj skrajna različica že nekoč skrajnega Studia City. Če je Studio City gostil goste, ki so bili včasih tudi iz neskrajnega loga levice, je zdaj drugače. Oddaja je postala dostopna le še vladni garnituri in skrajno levim aktivistom. Včeraj je nastopila ena iz te druščine – predsednica Državnega zbora RS Urška Klakočar Zupančič.
“Včeraj smo imeli 30 stopinj Celzija na začetku aprila, podnebne spremembe, ki jih povzročamo z izpusti toplogrednih plinov, kažejo zobe, 75 odstotkov izpustov toplogrednih plinov povzročajo fosilna goriva. Se boste naslednjič na Dunaj odpeljali s falconom ali kočijo?” je že takoj na začetku Marcel kot spreten podanik želel priti na plan slabo poučeno zeleno histerijo in hkrati na šalo obrniti škandalozni let predsednice na Dunaj. Odgovorila je, da s kočijo. Kako lepo in usklajeno sta začela!
Videti je bilo, da ji Vesel ne diši preveč
Nato sta se dotaknila imenovanja Tomaža Vesela, kandidata Svobode za evropskega komisarja, za katerega je Klakočarjeva dodala, da ima vse strokovne kompetence, a mora iti še čez kar nekaj sit – kar je bilo med vrsticami slišati, kot da Klakočarjeva tiho upa, da se bo v enem od teh sit Vesel zataknil, morda s svojo debelo Fifino 250.000 evrov težko denarnico.
Klakočarjeva je sicer levičarka, a je v intervjuju vendarle pokazala, da je manj skrajno egalitaristična kot Marcel. Ta je dejal, da je bil zdaj komisar Janez Lenarčič in se spraševal, če ni nemara spet čas, da je za ta položaj na vrsti ženska. Se pravi, spraševal je, če so spolne kvote pomembnejše od meritokracije. Pa mu je Klakočarjeva (presenetljivo) odgovorila, da moramo izbrati predvsem človeka, ki ima najboljše strokovne kompetence in ki pozna delo Evropske komisije.
Ko jo je Marcel povprašal, zakaj si nihče ne želi na listo Svobodnjakov, si je umila roke, češ da ni več v organih stranke, prav tako iz istega razloga ne ve, zakaj so (sicer v Bruslju, razen političnih agitacij, povsem nevidnega) Klemna Grošlja (njej se sicer zdi izvrsten evroposlanec, kar je pomenljivo) postavili tako nizko na listi za evropske volitve. Tudi o Aleksandru Merlu ne misli povedati nič drugega kot to, da je sposoben in da so ga imenovali drugi, ne ona. Je v resnici res še članica stranke ali od tistih časov, ko se je na pol objokana pojavila na novinarskih konferenci, kjer so jo pred tem pozvali k odstopu, le še mučno čaka na konec mandata in vrnitev nazaj na sodišče in zasebne Facebook skupine?
Ko je Marcel vprašal, zakaj ima Golob pri iskanju nadomestnih ministrov podobne težave in če je to posledica plitvega kadrovskega bazena, ker nova stranka nima omrežja, je dejala, da je najbrž nekaj na tem, malokdo pa si želi biti minister “zdaj, ko se lotevamo velikih strukturnih reform, je velika odgovornost in marsikdo ne zmore takšne odgovornosti.” Nekako je med vrsticami povedala, da so bila ministrovanja do zdaj sestavljena iz izletkanja v New York, na Dunaj in v Bruselj, zdaj pa bo treba delati [seveda v resnici ne bo treba, saj ne bo nobenih strukturnih reform, le novi davki].
Marcel je kot družbeno-politični delavec, zavezan načelom marksizma in leninizma, zdravniško stavko naprtil zasebnikom, ki se jim poleg javnega dela dovoljuje tudi delo v zasebnih ordinacijah. Klakočarjevo je vprašal, če je “to dvoživkarstvo lahko koncept slovenskega zdravja, da je to prihodnost slovenskega zdravstva?”
Klakočarjeva mu kot popolni analfabet v temi ni znala odgovoriti drugače kot prazno politično, na nivoju turizma “voda je mokra”, rekoč, da bo vlada skupaj z zdravniki odločila, kako bodo zraven “trdnega javnega zdravstva” koeksistirali zasebniki. Dodala je, da mora imeti človek (minister, ministrica), ki se loti zdravstva s toliko lobiji, kot jih je v zdravstvu, izredno trdo kožo.
Marcel Klakočarjevo končno uspešno usmeri na pravilno pot kolektivizma
Marcel jo je v tej temi vendarle uspel ustrezno usmeriti v strugo etatizma in kolektivizma, ko ji je rekel, da ko lobiji govorijo o zdravstveni reformi, pričakujejo in terjajo od zdravstvene reforme še hujšo privatizacijo zdravstva. Odgovorila mu je, da “moramo to ustaviti in temu absolutno reči ne, ker si mi želimo javno zdravstvo, zdravstvo, ki bo pod enakimi pogoji dostopno vsem in vsakomur ne glede na njegov gmotni položaj in njegove osebne okoliščine.” Borba proti zasebni podjetniški pobudi je pač ena izmed osebnih retoričnih potreb sodobnega levega politika v Sloveniji.
No, nato je Klakočarjeva že kar malce pretiravala v kolektivistični ihti, kot da bi z Marcelom oddajo vodila skupaj. Marcel jo je vprašal, če bo zdravstveno in pokojninsko reformo mogoče izvesti brez novega silovitega vala privatizacije, privatizacije, ki ji bodo sicer rekli modernizacija.
“Privatizacija bo, dokler bomo v kapitalizmu, brezveze je, da si zatiskamo oči. Morali bomo najti pravo ravnovesje med zasebnim in javnim ter to tudi pravilno razmejiti. Tukaj imamo ministrstvo za zdravstvo, da se tega loteva, upam, da ima dovolj kompetentnih ljudi in dovolj pogumnih ljudi, da bodo znali spretno krmariti med vsemi lobiji,” je dejala Klakočarjeva.
Razumemo sentiment – se pravi, dokler koalicijska partnerica skupaj z anti-kapitalističnim portalom MMC ne uspe zrušiti tega zlobnega kapitalizma, moramo razmerje med zasebnim in javnim “pravilno in pogumno” razmejiti, najbolje tako, da sabotiramo vsak poskus zasebne podjetniške pobude.
Pomenljivo o desnem konservativizmu
Na Marcelovo vprašanje o tem, zakaj je čedalje več mladih moških desno konservativno usmerjenih, je Klakočarjeva povsem zaslepljeno in s kančkom slabo prikrite narcisoidnosti izjavila, da morda zato, “ker ženske dobivamo več glasu”. Ni sicer jasno, kaj je s tem mislila – ženske imajo volilno pravico od demokracije naprej, prav tako smo že od nekdaj priča folklornim političnim likom, ki so v politiki izključno zaradi tega, ker imajo specifičen urogenitalni sistem, ki ni moški.
Klakočarjeva meni, da so moški morda desnokonservativni, ker “niso razsvetljeni”, a ona se druži z razsvetljenimi moškimi. Po njenem mnenju se morda desnokonservativni moški “čutijo ogroženi, morda se moški ob tem, ko dejansko prihaja več žensk na površje – vsaj v Sloveniji jih je na visokih položajih kar nekaj, tudi na visokih političnih položajih – morda se počutijo ogroženi in se pač zatekajo k nekim tradicionalnim vrednotam, k nekemu nazadnjaštvu, ne vem.”
Če se moški obračajo na desno v smislu nekega političnega prepričanja ali nekega tradicionalizma, pa je treba razmisliti, kaj počnemo narobe. Vzgajati moramo prave moške. Močno upa tudi, da se bodo mladi Slovenci odločili za sprejemanje, za multikulturnost, “absolutno pa ne za sovraštvo, ki ga sejejo tisti, ki nimajo drugih argumentov.”
Zelo povedno razmišljanje, za katerega smo lahko Klakočarjevi hvaležni. Razgalja namreč mnenje levice, da je desni konservativizem in tradicionalizem nekakšna napaka – nekaj, kar je posledica psiholoških težav, oni razsvetljeni socialisti pa nas bodo spravili na pravo pot progresivnih vrednot, kjer bodo transeksualci 5-letnike v vrtcu učili o analnem seksu, zasebna lastnina več ne bo obstajala, ljudje pa se bodo pretežno “parili” v poligamnih zvezah, kjer bodo imeli vsi radi en drugega.
Marcel v mentalnem svetu, ki si ga je ustvaril v glavi, kjer so spolne kvote ena izmed osrednjih tem razmišljanja, vpraša, “kdo se boji žensk v Svobodi”, ko je spraševal, zakaj jih je tako veliko zapustilo stranko Gibanje Svoboda. “Ima Golob težave sodelovanja z ženskami?” še vpraša Marcel.
Klakočarjeva meni, da so “morda uvidele, da ne morejo uveljavljati svojih interesov oziroma da njihove vrednote niso bile v celoti upoštevane. Mislim, da se vsekakor moramo boriti naprej, ne pa odhajati.”
Slišati je, kot da predsednica državnega zbora trdi, da so odšle zato, ker so ženske. A ne! Le nekaj minut kasneje pove, da “ni bilo zaznati – in to lahko trdim z vso integriteto tukaj – da bi odšle zaradi tega, ker so ženske.”
Torej najprej pritrdi Marcelovemu maloumnemu spolnemu kvotništvu, rekoč, da so morda videle, da ne morejo uveljavljati svojih interesov [kot ženske], nato pa takoj zatem, da niso odšle zaradi tega, ker so ženske. Golob pa tudi nima težav sodelovanja z ženskami.
Vseeno je pripomnila, “da nas zdaj ne dajejo več na fizične grmade, na prave grmade, kurijo nas malo drugače.”
Torej, ženske niso šle, zato ker so ženske, ampak vseeno niso mogle uveljavljati svojih vrednot, a Golob z njimi nima težav, pardon, kurijo jih na grmadah! Kakšne retorične salte! Je to vredno javne televizije in ene najvišjih političnih funkcij v državi?
Marcel gre v svojem svetu, ki meji na shizofrenijo, še dlje in trdi, da se nespoštljiv odnos do žensk kaže tudi v komunikaciji v parlamentu do nje [Klakočarjeve], češ “to stalno vidimo, ta vzvišeni odnos, kaj tukaj sploh počnete?”
Marcel ji je vrgel trnek in predsednica DZ ga ni razočarala – pograbila ga je z vso močjo in strastjo. “Res je. Naučila sem se, da se absolutno ne smem spuščati na isto raven ali pa odgovarjati z istimi vatli. To premagam z neko drugo taktiko, taktiko recimo inteligentnega humorja, ker tisti, ki me žalijo, ga po navadi ne razumejo, kar jih spravi v zadrego.”
Z Marcelom sta si torej kar iz nič ustvarila svojo olimpijado zatiranih, kjer moški ženske v parlamentu dojemajo kot nekakšne vsiljivke, ki ne spadajo v politiko. Obnašanje Klakočar Zupančičeve, ki včasih spominja že na osebnostno motnjo, res marsikoga v parlamentu zmoti, a nikakor zaradi tega, ker ima ženske gamete in sekundarni urogenitalni sistem, pač pa zato, ker je osebnostno konfliktna, prepirljiva, ohola, pokroviteljska, nesramna in arogantna – spomnimo, v svoji kratki politični karieri se je prepirala tako z opozicijo kot koalicijo, tako z ženskami kot z moškimi. Svet, ki sta si ga ustvarila z Marcelom – svet, kjer moški poniževalno gledajo na njo kot na žensko, je svet, ki ne obstaja. Še kako pa obstaja svet predsednice DZ, ki se je do zdaj obnašala svoji funkciji neprimerno, kar šepeta tudi marsikdo na levici.
Očitki SDS proti Jourovi so absurdni, a bolje da se o njih ne pogovarjamo
Za očitke stranke SDS, da se evropska komisarka Vera Jourova vpleta v notranje ustavnopravne zadeve Republike Slovenije pravi, da so očitki popolnoma absurdni in niso vredni komentarja. Zelo taktično se “očitkov” sploh nista lotila, saj obstaja močan indic, da ne Marcel ne Klakočar Zupančičeva ne poznata resničnih očitkov, niti ju ne zanimajo.
Je Janša rusofil? Klakočarjeva meni, da je!
“Kaj pa to, da je Janša “sodeloval” s portalom Glas Evrope, ki je orodje ruske propagande,” jo je vprašal Marcel. Klakočarjeva ni razočarala. Korekten politik bi seveda opozoril, da Janša s portalom ni “sodeloval” (Marcel daje občutek, kot da je bil Janša njihov zunanji dopisnik!), ampak je dal zanje en sam intervju, kjer je poudaril slovensko zavezanost nadaljnji pomoči Ukrajini. Tega Klakočarjeva ni omenila. “Mogoče se je treba vprašati na kateri strani pravzaprav je oziroma kakšne so njegove vrednote,” je zopet ugriznila v Marcelov neumni trnek.
Seveda oba pozabljata, da živimo v dobi interneta, kjer si vsak, ki ima pet minut časa, prebrska, kaj je Janša res rekel za omenjeni portal, nato pa si zavrti še posnetek, kjer je Milan Kučan, politični boter Klakočar Zupančičeve in medijski boter Marcela, na anti-NATO protestu Ukrajino obtožil sokrivde za ruski napad.
Če bi bila pandemija danes, bi Svobodnjaki delali povsem drugače
“Če bi zdaj izbruhnila pandemija, česa od tega, kar je med pandemijo počel Janez Janša kot premier, vi zdaj, vaša vlada, ne bi naredili?” je Marcel vrgel še en trnek, ki ga je zopet hvaležno pograbila.
“Absolutno ne bi strašili ljudi, ampak bi jih pomirjali, ljudi ne bi polivali s solzivcem, ampak bi sprejeli njihovo legitimno pravico, da lahko izražajo svoje mnenje, ne bi jih metali iz služb, ker bi bili proti vladi, ukrepe bi sprejemali smiselno in strokovno, na zakonit način.”
Še dobro, da tokrat slovenskih policistov ni primerjala z Adolfom Eichmannom kot v preteklosti, vsekakor pa je jasno, da smo tudi zaradi takšnega razmišljanja, kjer se problematizira uporaba solzivca proti nevarnim množicam, ki zasedejo avtoceste, vpadnice in mestna središča, napadajo novinarje, prevračajo smetnjake in delajo škodo. Smešna je tudi subtilna obtožba, da prejšnja vlada ukrepov ni sprejemala “smiselno in strokovno ter na zakonit način”, glede na to, da so se praktično vse države po svetu odločile za povsem iste ukrepe (Svobodnjaki bi bili torej edina globalna izjema). Še bolj smešen je tisti del o “zakonitem načinu”, s čimer je seveda imela v mislih nagajanje vrhovnega in ustavnega sodišča, ki vladi ni pustilo vladati z odloki (kot drugod po svetu) zaradi formalizma prastarega Drnovškovega zakona iz leta 1995. Ta očitek bo še bolj smešen, ko bo v kratkem “depolitizirano” ustavno sodišče s predvidljivim glasovanjem 6:3 dovolilo omejitev pravice do stavke z vladnim odlokom.
Zakaj se Golobu očita, da ne izpolnjuje obljub, če pa čisti janšiste?
Marcel se vpraša, da se zdaj premierju Golobu očita, “da ne izpolnjuje predvolilnih obljub, toda ali ni obljuba, da bo zamenjal kadre, ki jih je nastavil Janez Janša, in ali ni hotel Janševih kadrov pravzaprav zamenjati na policiji?”
Razumete to surrealistično vprašanje? Marcel nekako ustvari konstrukt, da je bila ena od osnovnih predvolilnih obljub Golobovih ad hoc Svobodnjakov to, da počisti kadre prejšnje vlade. Zakaj se mu potem očita, da ne spoštuje predvolilnih obljub, če pa čisti “janšiste”?! V tem trenutku so si gledalci posnetek najbrž zavrteli še enkrat, saj so verjetno mislili, da narobe slišijo … Razvoj gospodarstva, socialne pravice, delujoče zdravstvo, dostojne pokojnine … Ne, volivci si bojda želijo le čiščenja janšistov, pa tudi če potem umrejo od lakote.
Izjava je tako absurdna, da niti predsednica DZ tega trnka ni mogla pograbiti – “Moje stališče je, da je treba zamenjati tiste, ki so delali nezakonito, ki so delali nemoralno, ki so delali nestrokovno, ne glede na njihovo politično prepričanje. Pri nas velja pravni red in velja za vse enako. Vsak je pred zakonom enak in vsakega ščiti delovnopravna zakonodaja.”
Le en sam kratek premislek je manjkal, pa bi z Marcelom začela skupaj “čistiti janšiste” …
“Bi volila Svobodo, če bi KPK odnesel Goloba?” vpraša Marcel, rekoč, da je v javnih anketah vendarle najvišje ocenjena članica?
“O tem absolutno ne razmišljam, imam dovolj dela kot predsednica državnega zbora. Dovolj imam svojih zadev, o katerih moram razmišljati in jih želim izpeljati,” je odgovorila Klakočarjeva, ki ne razume politične implikacije vprašanja. Preveč razmišljanja o tem, koga bo užalila na naslednji seji državnega zbora, da bi razmišljala o tem, če bodo organi zašili njenega političnega šefa?
Priznala bi teroristično Palestino
Bi pa Klakočar Zupančičeva priznala teroristično entiteto Jordancev (na Zahodnem bregu) in Egipčanov (v Gazi), ki jo trenutno vodita dve bolj ali manj skrajni organizaciji (obe imata v svojem čarterju zapisan holokavst nad Judi). Podpisala se je pod poslansko pobudo, da Slovenija prizna Palestino kot samostojno in neodvisno državo.
Ja, tako daleč smo padli. Predsednica državnega zbora razmišlja o priznanju države, ki to ni – o priznanju ne Arabcev, ki tam živijo, ampak njihovih oblastniških despotskih sužnje lastnikov (Fatah in Hamas), ki že desetletja izkoriščajo stisko običajnih ljudi.
Intervju, ki vzame sapo
“Tukaj je dokaz teh visokih depolitiziranih™️ novinarskih standardov … Ko tisti, ki sprašuje, izreče več besed kot tista, ki odgovarja. O vsebini pa ne gre izgubljati besed,” je na pogovor pripomnil profesor in analitik Miro Haček.
To je pač nova politična in medijska realnost. Prazni politiki, ki jim medijski agitpropovci polagajo besede v usta, češ: “Takole je prav, kajne? Pritrdite mi.” Nakar politiki rečejo: “Ja, res je tako.” Je to novinarstvo? Je to politika? Morda toliko, kot so karaoke ukvarjanje z glasbo. Gre za simulacijo poročanja in simulacijo politike.
Morda bo nekoč v prihodnosti vse bolje. Morda bo ljudem vendarle dovolj takšnih dobro uskajenih skrajno levih fars, levih politikov in skrajno levih družbenopolitičnih delavcev, ki nam za naš denar rišejo ideološko obarvane svetove, ki ne obstajajo. Je ta intervju simbol politično medijskega dna, na katerem smo pristali po svvobodnjaški prevari? Po moje je. A pot nazaj v normanost bo dolga in mučna.
Mitja Iršič