Trenutni gospodarski poton Nemčije je opozorilna zgodba, ki kaže, kaj se lahko zgodi, ko t. i. “zelene” stranke uravnavajo energetsko politiko države. Treba pa je priznati, da je bila ena od arhitekt nemške energetsko-gospodarske krize tudi Angela Merkel iz desnosredinske CDU, ki pa se je pod njenim vodstvom pomaknila tako na levo, da je bila praktično nerazločljiva od levih socialdemokratov (SDP). Nemčija je danes na pragu prepada, iz katerega se bo težko izvlekla, hkrati pa lekcija za druge evropske države. Se bomo iz nje kaj naučili?
Leta 2011 je, po odzivih javnosti na nesrečo v Fukušimi, nemška kanclerka Angela Merkel napovedala, da se bo država odpovedala jedrski energiji v korist obnovljive prihodnosti. Od takrat do danes je bil le en dan, ko so obnovljivi viri energije na čelu z vetrnicami in sončnimi elektrarnami proizvedli dovolj energije za pokrivanje energetskih potreb države. Ostalih nekaj tisoč dni je bilo oblačnih, mrzlih in sivih, Nemčija pa je večino energije od takrat do danes proizvedla s kurjenjem premoga.
Vmes je prišla vojna v Ukrajini, Nemčija pa je bila odrezana od poceni zemeljskega plina, ki ga je dobivala iz Rusije – tudi zato, ker je bila kanclerka popustljiva do Putinove okupacije Krima. Zeleno-rdeča Scholzeva vlada, ki je za obstoj odvisna od radikalne stranke zelenih, je kljub temu povsem ugasnila vse jedrske reaktorje v državi.
Nemčija je do marca 2011 pridobivala četrtino svoje električne energije iz jedrske energije s 17 reaktorji. Do leta 2021 le še 12 odstotkov, danes pa nič. Se pa je zato eksponentno povečala proizvodnja električne energije na premog, ki zdaj pokriva več kot polovico obremenitve z znatnim izpustom ogljikovega dioksida, čeprav oblast obljublja, da se bo ta številka do 2030 zmanjšala.
Uvedba vetrnih in sončnih zmogljivosti je bila sprva podprta z odkupnimi cenami, vendar se je to večinoma umaknilo dražbam, podjetja pa so morala začeti plačevati dejanske borzne cene za drago električno energijo, pridobljeno iz obnovljivih virov energije (OVE). Podjetja so se zato začela šibiti pod rastjo cene električne energije. V preteklosti so deficite OVE pokrile jedrske elektrarne in ruski zemeljski plin. Oba energenta sta zdaj nedosegljiva. V nezavidljivo situacijo so se Nemci prignali sami. Kriv je zloglasni zeleni prehod, ki so mu nadali politično ime Energiewende.
Tako imenovani Energiewende, prehod od jedrske energije v korist obnovljivih virov energije, je največji politični projekt, ki se ga je lotila nemška oblast po ponovni združitvi Nemčije.
Izraz je bil prvič uporabljen v naslovu publikacije Öko-Instituta iz leta 1980, ki je pozivala k popolni opustitvi jedrske in naftne energije. Najbolj kontroverzna trditev načrta je bila, da je gospodarska rast mogoča brez povečane energije. 16. februarja 1980 je nemško zvezno ministrstvo za okolje gostilo simpozij v Berlinu z naslovom Energiewende: Atomausstieg und Klimaschutz (Energijski prehod: opuščanje jedrske energije in varstvo podnebja). V naslednjih desetletjih se je izraz Energiewende razširil; v sedanji obliki sega v leto 2002, ko se je začel implementirati z oblastniškimi dekreti za zagotavljanje obnovljive energije pod vodstvom socialističnega kanclerja Gerharda Schröderja, ki je danes ena od Putinovih lutk, še do nedavnega pa je bil v nadzornem odboru Gazproma.
Politika Energiewende vključuje: zmanjšanje toplogrednih plinov za 40 % do leta 2020 (cilj ni bil dosežen) in 80–95 % do leta 2050 glede na leto 1990; zmanjšanje porabe primarne energije za 20 % do leta 2020 (ni bil dosežen) in za 50 % do leta 2050; doseganje cilja obnovljive energije (vključno z biomaso) – 60 % do leta 2050 – in zaustavitev jedrskih reaktorjev v državi, čeprav so glavni vir brezogljične električne energije (ta cilj je bil dosežen). Električna energija naj bi bila do leta 2025 40–45 % obnovljiva, do leta 2035 55–60 % in do leta 2050 najmanj 80 % obnovljiva, “kar zahteva nove tehnologije za zagotavljanje pomožnih storitev”, navaja nemška agencija za energijo (Deutsche Energie-Agentur – DENA). Zahteva pa tudi veliko povečanje energetske učinkovitosti: v primerjavi z letom 2008 naj bi bila poraba električne energije do leta 2020 nižja za 10 %, do leta 2050 pa za 25 %. Vendar pa je bila do leta 2015 manjša le za 3 %.
1.300.000.000.000,00 davkoplačevalskih evrov v zeleno luknjo brez dna
Koliko je Energiewende stal nemške davkoplačevalce, je težko izračunati, saj vsak dan nastajajo novi oportunitetni stroški zaradi propada sektorjev gospodarstva. Nemško zvezno računsko sodišče je glede neuspehov zelenega prehoda na obnovljive vire energije izračunalo, da je le v letih od 2013 do 2018 neposredni strošek prehoda na OVE stal 160 milijard evrov in dodal, da so izdatki “v skrajnem nesorazmerju z rezultati”. Skupni stroški prehoda do danes naj bi znašali več kot 650 milijard evrov. Prehod sam pa je povzročil takšno opustošenje po gospodarstvu, da je morala Nemčija do danes nameniti še dodatnih 500 milijard evrov za reševanje svoje energetske krize, še 216 milijard evrov izvedenih finančnih instrumentov pa je namenila za reševanje propadlega energetskega velikana Uniper, ki se je v težavah znašel po ruskem napadu na Ukrajino. Do danes so torej stroški Energiewende že presegli neverjetnih 1,3 trilijona evrov (1.300.000.000.000,00).
Raziskave dokumentirajo preobrazbo te velike ideje iz nacionalnega ponosa v nacionalno sramoto in eksistencialno grožnjo Eneriewende. Čeprav so ga Nemci na začetku zelo sprejemali, zdaj menijo, da je predrag, preveč kaotičen in preveč nepravičen. Kaj se je torej zgodilo?
Nemčija je svojo energetsko in gospodarsko politiko gradila na napačnih temeljih
Nemčija stagnira že od leta 2018. Pandemija koronavirusa in ruska invazija na Ukrajino, ki je presekala dobavo poceni energentov, sta le razgalili simptome bolezni, za katero je država bolehala že prej.
Nemško gospodarstvo in spremljajoča politika Energiewende sta temeljila na več osnovnih postulatih:
-
- dobava ruskega plina se ne bo nikoli ustavila,
- kitajski trg bo za vedno kupoval njihove avtomobile in drugo strojno opremo,
- migranti z Bližnjega vzhoda in Afrike se bodo uspešno asimilirali v delovno silo.
Politika Gerharda Schroderja, še bolj pa vzhodne Nemke Angele Merkel, je bila močno naslonjena na prijateljsko Rusijo. Nemčija je vse do invazije uvozila 55 % plina iz Rusije. Nato je Rusija začela zmanjševati dotok plina v Nemčijo in ga na koncu popolnoma ustavila. To je bil prvi nepredvidljivi del sestavljanke, ki je nemško industrijo pahnila na rob. Takrat bi se še lahko rešili.
Če v izrednih časih ne bi – proti nasvetom strokovnjakov – zapirali vseh jedrskih reaktorjev, ki so v državi še ostali, bi katastrofa bila manjša oz. je sploh ne bi bilo, če bi zagnali že ugasnjene reaktorje. Namesto tega so – v ujetništvu zelene stranke – povsem iracionalno ugasnili še zadnje jedrske elektrarne.
Takrat ko so zapirali, se je že vedelo, da je nemška avtomobilska industrija v hudih težavah, saj se njihovi avtomobilski proizvajalci niso mogli pripraviti na e-mobilnost, ki jo je v EU prav Nemčija najbolj forsirala. Nemški veliki trije (Volkswagen, Daimler in BMW) so bili na kitajskem trgu (ki je pred izbruhom koronavirusa predstavljal tretjino prodaje) povsem nemočni proti cenejši domači konkurenci (BYD, Geely, Zeekr, Nio in drugi kitajski proizvajalci so za nižjo ceno ponudili avtomobile, ki so bili konkurenčni nemški konkurenci). To je bil tretji akt tragedije, ki se odvija.
Nemška industrija se je znašla v primežu nižjega povpraševanja in visokih cen energentov, ki so bile visoke skoraj izključno iz političnega razloga. V Nemčiji je veleprodajna cena električne energije med januarjem in julijem 2024 znašala 67,6 €/MWh, medtem ko je v enakem obdobju leta 2019 znašala 38,3 €/MWh.
Razlog je v veliki meri vezan na zaprtje jedrskih elektrarn, vzdrževanje virov OVE in prehod s poceni ruskega plina na drag utekočinjeni zemeljski plin. Za razliko od moskovskega plinovoda LNG ne prinaša prednosti dolgoročnih pogodb, ki stabilizirajo cene. Gorivo gre preprosto tistemu, ki ponudi največ na prostem trgu. Utekočinjeni zemeljski plin ima tudi višje transportne stroške in ga je treba utekočiniti in raztekočiniti. Prav tako je v Nemčiji prepovedan fracking, ki ga v ZDA s pridom uporabljajo. Nemčija je zdaj odvisna od plina, ki stane štiri do petkrat več kot v ZDA.
Nemška industrija beži
Anketa nemške industrijske in gospodarske zbornice DIHK med približno 3300 podjetji je pokazala, da jih 37 % razmišlja o zmanjšanju proizvodnje ali selitvi v tujino, kar je več od 31 % lani in 16 % leta 2022.
Pri energetsko intenzivnih industrijskih podjetjih je približno 45 % podjetij razmišljalo o zmanjšanju proizvodnje ali preselitvi, je pokazala raziskava.
“Zaupanje nemškega gospodarstva v energetsko politiko je močno omajano,” je dejal Achim Dercks, namestnik izvršnega direktorja DIHK, in dodal, da vlada podjetjem ni uspela zagotoviti perspektive za zanesljivo in cenovno dostopno oskrbo z energijo. “Tisti, ki tega ne bodo prepoznali, bodo sčasoma priča deindustrializaciji naše države,” je dejal.
Več kot tretjina industrijskih podjetij v Nemčiji zmanjšuje naložbe v temeljne procese zaradi visokih stroškov energije, je pokazala raziskava, ki je nadalje pokazala, da sta dve tretjini energetsko intenzivne industrije v težavah.
Nemški bolnik kot svarilo
Nemška kriza je torej bolj kot energetska ali gospodarska v resnici politična kriza, h kateri so pripomogle tako leve kot desne stranke. Nemčija je leta zaupala Rusiji, da bo s poceni energenti še naprej podpirala evropsko industrijo, pri čemer ni spregledala vzpona diktatorja, ki želi obrniti svetovni red. Hkrati je v EU sprožila revolucijo električnih vozil, na katero njena lastna industrija ni bila niti najmanj pripravljena.
Bolehna Nemčija pa za Slovenijo ni le svarilo, ampak tudi neposredna nevarnost. Seveda je naša največja izvozna partnerica, slovenski grozd avtomobilske industrije, ki predstavlja velik del BDP-ja, pa je neposredno odvisen od zdravja nemškega gospodarstva. Iz političnega vidika je Nemčija svarilo, kaj se zgodi, ko si “zelene politike” podjarmijo gospodarske interese in v imenu ideologije sprejemajo iracionalne odločitve. Slovenski podnebni načrt je skoraj kopija nemškega Energiewende. Predsednik vlade Robert Golob je že nekajkrat javno izjavil, da se lahko Slovenija energetsko preživi tudi izključno z obnovljivimi viri energije, medtem, ko so se strokovnjaki ob takih izjavah držali za glavo. Vlada uradno podpira referendum o drugem bloku jedrske energije, na drugi strani pa ga perfidno sabotira – tako z “Golobovo” sekretarko na Ministrstvu za okolje Tino Seršen, družboslovko z močno proti-jedrsko agendo, kot z vidnim članom Miroslavom Gregoričem, ki je bil večkrat povsem iracionalno kritičen ne le do jedrske energije, ampak celo do referenduma, na katerem bi ljudje odločali o tem, ali jo še želimo.
Kaj se torej lahko naučimo iz nemškega primera? Pot 100-odstotne odvisnosti od OVE, rušenje jedrskih temeljev in vojna z gospodarstvom peljejo v razkroj države. Se pravi – politika Golobove vlade vodi v razkroj. Katera država pa je lahko z vidika energetske učinkovitosti vzor? Francija!
Francija vzorno skozi energetsko krizo
V sedemdesetih se je vlada Pierra Messmerja sredi naftne krize odločila, da bo v Franciji uporabila “povsem jedrsko” proizvodnjo električne energije. Ta odločitev je vodila do izgradnje 58 standardiziranih jedrskih reaktorjev po vsej državi v naslednjih 25 letih. Istočasno je Francija razvijala strokovno znanje in izkušnje pri upravljanju jedrskega gorivnega cikla z izgradnjo največje civilne tovarne za predelavo na svetu v La Hagu, pa tudi poskusnih hitrih reaktorjev.
Predsednik Macron je februarja 2022 objavil svoj načrt za ponovni zagon civilnega jedrskega programa za izgradnjo šestih do štirinajstih novih reaktorjev, hkrati pa podaljšal življenjsko dobo sedanjih jedrskih reaktorjev.
Francija ima danes mnogo industrijskih težav, a energetska kriza ni ena izmed teh. Francoske cene električne energije leta 2024 so v povprečju 28,41 EUR/MWh nižje kot nemške, pri tem pa, čarobno, Francija per capita izpušča manj ogljikovega dioksida kot Nemčija – nemška industrija se namreč močno zanaša na termoelektrarne, ki kurijo premog.
Slovenska pot v prihodnost torej ni neprehojena. Dve evropski industrijski velesili sta jo prehodili, empirični podatki njunih poti pa pravita, da je ena pravilna, druga pa ne. Na žalost Golobova vlada na vsak način želi zaviti na nepravilno.
Mitja Iršič