Spitzenkandidatka Gibanja svoboda za evropsko poslanko Irena Joveva je na včerajšnjih soočenjih znova pokazala, da ni dorasla funkciji, na katero jo je naplavil splet političnih naključij. V preteklosti je zaslovela s tem, da ni vedela, kaj je trianonska pogodba in da je zamešala Slovaško in Češko. Zdaj jo je strah, da bi ji država “prepovedala” spontani splav. V soočenju na Pop TV jo je sicer povsem povozila Romana Tomc kandidatka SDS za evropsko poslanko.
Irena Joveva sicer povsem sledi političnim trendom, ki so jih za začrtali starejši, bel, socialistični “cis” moški v skupini, ki jo je postavila na čelo evropske liste – bistvo njihovega nastopa je beg od resnične vsebine problematik in čim več apelov na čustva in iracionalnost, kar tako radi nagrajajo levi volivci. Na tokratnem soočenju se ji je pošteno zalomilo.
Zavajajoče o pobudi My Voice, My Choice
Joveva se je povsem priključila na trnek, ki ga je skrajno levim sopotnikom vrgel institut 8. marec z bizarno kampanjo, s katero bi morale države EU financirati splav tujcev, ki hočejo na njenem teritoriju opraviti splav. Joveva je v oddaji razkrila, da je imela sama dva spontana splava in na podlagi tega (!) trdi, da je (spontani?!) splav je zelo težka odločitev posameznice, tako fizično kot psihično, in da si ne predstavlja, da bi živela na Malti, kjer bi ji bil onemogočen varen in dostopen splav, rekoč “ta pobuda ne pomeni, da se bo več žensk odločalo za splav, ampak da tiste, ki se bodo, to lahko opravijo varno in dostopno.” Torej na podlagi svojega spontanega splava Joveva razmišlja, da je to “težka odločitve posameznice” in da ne bi rada živela na Malti, ki tega ne dopušča. Pri tem pa zamolči dve stvar: na Malti vladajo njeni kolegi socialisti in da akcija 8. marec ne bo spremenila praktično nič, razen tega, da bi po tej pobudi (če bi jo EU sprejela) morala vsaka država (vključno s Slovenijo) iz lastnega zdravstvenega sistema financirati splave Maltežank, ki so pribežale pred svojo socialistično vlado.
Socialisti in kvazi-liberalci bi sicer slovenski desnici na vsak način radi podtaknili, da se zavzema za prepoved splava. Jovevi je čistega vina nalila Romana Tomc, ki je pravilno ugotovila, da gre za zlorabo problematike splava v politične namene, zato pobude ni podpisala, rekoč: “Pravica do splava ni pravica, ki bi se urejala na ravni EU. To je pravica vsake države, da uredi stvari po svoje, to je treba urejati na nacionalnem nivoju, na ravni posamezne države. Pobuda ne bo prinesla nič novega ženskam denimo na Malti, ampak le možnost denarnega povračila za opravljen splav v neki drugi državi.” Poudarila je, da gre za vprašanje, kdo bo plačal splav, ne pa za to, kako se bo urejala zakonodaja v določeni državi. Poceni moraliziranje Irene Joveve o njenih spontanih splavih, ki s tematiko dejansko nimajo nič, je imelo namen zamegliti dejstvo, da gre v primeru pobude My Voice, My Choice za to, da se države, kjer je splav že dovoljen, prisiliti v to, da financirajo splav tujkam, ki jim je v njihovih državah onemogočen.
Joveva proti izpustitvi Izraelskih talcev
Tomčeva je pravilno ugotovila, da gre pri priznanju Palestine za veliko sprenevedanje vladnih koalicijskih strank in zlorabo za notranje politične boje. “V SDS želimo preprečiti takojšnje priznanje Palestine, ker mislimo, da ni pravi čas,” pri tem pa je poudarila, da je Joveva glasovala proti izpustitvi Izralskih talcev.
“Jasno in glasno ves čas obsojam Hamas. Jasno in glasno tudi zahtevam izpustitev talcev. Vi ste pa februarja letos, če smo že pri tem, pri glasovanjih, glasovali proti amandmaju, s katerim bi bil omogočen humanitarni koridor v Izraelu, zato da lahko pridejo humanitarni delavci in pomagajo nedolžnim. To je sprenevedanje. Priznanje res ne bo rešilo vojne, bo pa rešilo oziroma rešuje čast tega dela sveta in absolutno prav je, da se to zgodi,” pa je dejala Joveva.
Je pa pomenljivo, da Joveva meni, kako bo priznanje Palestine “rešilo čast tega dela sveta”. Se pravi čast arabskega kolonialnega teokratskega ekspanzionizma, ki je v 1500 letih povsem zasužnjil, podjarmil in kulturno podredil celoten Bližnji vzhod in severno Afriko – ne majhna pikica na Bližnjem vzhodu jim je še ostala, ki jih moti. Joveva jim želi “rešiti čast”. Slišati je še kot bolj subtilna različica znamenitega slogana: “Od reke do morja…” Besede so grozljive za osebo, ki bi rada postala evropska poslanka.
O sovražnem govoru bi govorili predstavniki stranke, ki je generator sovražnega govora
Pred volitvami je Gibanje Svoboda začelo močno skrbeti za tiste “najpomembnejše” teme: za sovražni govor. V stranki so vsem kandidatom za evropske poslance, vodstvom političnih strank in javnim funkcionarjem v podpis ponudili zavezo za strpnost in politično kulturo, tema pa je bila tudi ena izmed osrednjih, s katero je nastopala Joveva. Evropska poslanka meni, “da je dovolj sovražnosti, pokroviteljstva, seksizma, nizkotnosti, podlosti in ogabnosti, odgovornost politikov pa je, da to preprečijo. Prepričana je, da se bodo med podpisniki njihove zaveze znašli tisti, ki so del dostojanstvene politike, drugi pa se bodo najbrž našli v drugem delu.”
Joveva pri tem sledi že utrjeni taktiki levice, ki kažejo na t. i. “sovražni govor” pri marginalncih, ki jih nato kar tako čez palec povežejo z institucionalno desnico, medtem, ko si lahko levica dovoli, da kar njen uradni predstavniki druge zmerjajo s fašisti in nacisti, pa arbitre sovražnega govora to prav nič ne moti.
Ogledalo ji je nastavila Tomčeva: “Meni je pač predvsem zanimivo, da to govori predvsem predsednica stranke, katere predsednik je rekel, da je treba RTV in policijo očistiti janšistov. Govorite tudi v imenu tistih, ki so dve leti skandirali “smrt janšizmu”, pa se niste oglasili, niste se odzvali. Vi ste sejali zlo in danes žanjete marsikaj od tega.”
Tomčeva je jasno pokazala, zakaj noben politik ne sme biti arbiter tega kaj je sovražni govor. Politiki so namreč slepi na eno oko – kar še posebej velja za slovensko levico. Zato je treba obsoditi poskuse vsake politike, da bi razsojala o tem kateri govor je potrebno prepovedati. In točno za to v tej tematiki gre, ne glede na kreposti iščočo retoriko: gre za to ali bomo pustili vsakokratni oblasti, da nam začrta meje sprejemljivega in nesprejemljivega. Tak režim smo nekoč že imeli, pa smo iz njega pobegnili.
Zevajoča luknja med obema poloma
Soočenje na Pop TV je pokazalo, da vsegliharji nimajo prav. Ni vsaka politika ista in ni vsak politik isti. Včeraj je Irena Joveva ob pomoči Romane Tomc dokazala, da med levico in desnico zeva ogromna luknja v vsebini, kompetencah in splošnem znanju. Levica je bila v zadnjih desetih letih degradirana na populizem, enovrstičnice in sledenje svetovnim levičarskim trendom poceni pridobivanja političnih točk (sovražni govor, splav, manično iskanje žrtev, katere je treba rešiti…) Desnica je na drugi strani ostala to kar je vedno bila: politična sila, ki se posveča predvsem vsebinskim vprašanjem o tem kako bodo Slovenci v globalnem svetu lahko bolje živeli. Razlika med obema poloma tako še nikoli ni bila bolj očitna.
Mitja Iršič