“Slovenija ni pripravljena na morebitno gospodarsko krizo, ki se pojavlja ciklično vsakih nekaj let.”
Že večkrat ste opozorili, da je strukturni primanjkljaj rakrana slovenskih financ. Kako zdrave so slovenske javne finance, kako je s strukturnim primanjkljajem?
Ko govorimo o zdravju javnih financ in s tem povezanem državnem proračunu, lahko ugotovimo, da je sledenje fiskalnemu pravilu zagotovljeno že z ustavo. Strukturni primanjkljaj je pomemben, ker je od njegove višine odvisna zmožnost odziva države na obdobja gospodarskega upada oziroma krize. Po tem merilu pa je Slovenija še vedno »strukturni bolnik«. Na to nas opozarja tudi Evropska komisija. Strukturni primanjkljaj se v Sloveniji namreč ne zmanjšuje, prej nasprotno. Povečuje se z 1,9 odstotka na 2,6 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP). To pomeni, da Slovenija ni pripravljena na morebitno gospodarsko krizo, ki se pojavlja ciklično vsakih nekaj let.
Vlada Mira Cerarja pa v obdobju rasti in razvoja ni naredila ničesar na področju povečanja konkurenčnosti gospodarstva, izboljšanja zdravstva, na pokojninah, šolstvu … To pomeni, da v obdobju t. i. debelih krav, ko imamo gospodarsko rast, ko se zmanjšuje nezaposlenost, ko je čas za večje investicije, ta vlada ni izkoristila in sprejela sprememb, ki bi zagotovile boljše pogoje za gospodarjenje in večjo blaginjo ljudi.
Hvalijo se z investicijami, kot je Magna, na primer.
Premalo je novih investicij in vlaganj v raziskave in razvoj. Za investicije, kot je Magna, pa vladajoča koalicija sprejema posebne zakone, kar je nekaj izrednega in neobičajnega. To so včasih počeli v nerazvitih državah, danes pa to dela slovenska vlada. Na področju investiranja bi morali biti vsi vlagatelji – tuji in domači − v enakem položaju, investitorji pa bi morali upoštevati okoljske standarde in spoštovati zasebno lastnino.
Gospodarska rast v Sloveniji je relativno visoka, zasluge za to si pripisuje vlada.
Zdajšnja gospodarska rast žal ni zadostna podlaga za večjo in dolgoročno kakovost življenja ljudi. Po gospodarski rasti vedno pride čas gospodarskega ohlajanja in recesije. Bistvo gospodarjenja na državni ravni pa je, da se v času, ko gre državi dobro, zagotovijo rezerve tudi za čase, ko gre slabše. Da se zagotovi ljudem ekonomska, finančna in socialna stabilnost in tega ta vlada ljudem ni zagotovila.
Poleg tega je gospodarska rast v Sloveniji nižja kot v primerljivih državah, kot so Češka, Poljska, Slovaška … Njihov razvoj je bistveno večji, kot je naš, države nas pri tem dohitevajo in prehitevajo. V letih 2004−2008 smo bili vodilni pri razvoju in povečevanju blaginje ljudi. Takrat so se pokojnine povečale za 25 odstotkov. Danes ni več tako, čeprav bi ob drugačnem vodenju gospodarske politike lahko bilo.
Večina denarja v državnem proračunu se zbere z davki, obremenitve potrošnje pa so zelo velike.
Ocenjujem, da so davčne obremenitve previsoke. Zdajšnja vlada je povečala skoraj vse davke, med drugim je davek na dodano vrednost (DDV) iz začasnih 22 odstotkov spremenila v stalen ukrep. To ni pošteno, ni prav in ni pravično. Zaradi tega so izdelki in storitve dražji, ljudje pa za svoje dohodke dobijo manj.
V Sloveniji imamo visoke in nekonkurenčne trošarine. Cena za liter bencina na avstrijskem Koroškem je na primer nižja za 10 do 15 centov. Tudi kurilno olje je bistveno cenejše, kot je v Sloveniji. Hkrati pa so v Avstriji bistveno višji dohodki. Cene bencina, nafte in kurilnega olja pa vplivajo tako na kakovost življenja in blaginjo ljudi kot tudi na stroške podjetij, zaradi česar je konkurenčnost slednjih pri nas manjša. Vse to bistveno vpliva na življenje pri nas. Na tem področju vlada Mira Cerarja ni naredila ničesar, na področju energentov vodi zmotno trošarinsko in davčno politiko. Na to opozarjamo že več let, vendar se na tem področju nič ne spremeni. Cene energentov pa bi lahko spremenili brez zakonodajnih sprememb.
Kako pa je s proračunsko porabo, državnimi naložbami in stroški javnega sektorja?
Višje prihodke državnega proračuna bi lahko porabljali za večje državne investicije, hkrati pa bi z zniževanjem davkov izboljševali konkurenčnost in pogoje gospodarjenja. Namesto tega višje prihodke porabljamo za sprotno, tekočo potrošnjo, pa še s tem so vsi nezadovoljni. Porablja se predvsem za plače dodatno zaposlenih v javnem sektorju ter nesmotrne in drage nabave materiala in negospodarne storitve. Vlada Mira Cerarja je v zadnjem obdobju povečala število zaposlenih v javnem sektorju za več kot 8.000 oseb, kar je velika javnofinančna obremenitev. Vlada na tem področju ni naredila nobene spremembe, nobenega reformnega koraka za to, da bi javni sektor dejansko postal učinkovitejši, da bi storitve, ki jih izvaja, bile kvalitetnejše, da bi ljudje imeli od njega nekaj več.
Pri tem lahko govorimo o slabi organiziranosti centrov za socialno delo, gospodarstvu, ki ni prilagojeno šolskemu sistemu, predragi predšolski vzgoji. Javni sektor je predrag in daje premalo ali pa daje preveč neuporabnega, na primer na področju šolstva. Posledice se kažejo tudi v gospodarstvu.
Omenili ste šolski sistem, mladi izobraženi odhajajo iz države …
Šolskega sistema nismo prilagodili gospodarstvu. Slednje potrebuje ljudi z znanji, ki jih bodo lahko uporabili v podjetjih, ki delujejo na svetovnih trgih. Tisti mladi, ki diplomirajo, ki končajo študij na eni od fakultet, ki so priznane v Evropi in dajejo znanje za poklice, ki jih gospodarstvo potrebuje, večinoma zapustijo državo. Približno 8 tisoč visoko izobraženih, visoko kvalificiranih mladih gre vsako leto v druge države. To pomeni, da je zanje Slovenija neperspektivna oz. da najdejo boljše pogoje za delo in življenje v tujini. To je za državo slabo.
Sprememba na področju izobraževanja je nujna, šolski programi se morajo prilagoditi razvoju gospodarstva, spremenjeni produktivnosti, avtomatizaciji proizvodnje, smerem, ki govorijo o t. i. 4. industrijski revoluciji. V povezavi s tem je treba spremeniti tudi štipendijsko politiko, pri čemer je treba dati večjo vlogo podjetjem.
Kaj predlagate na področju štipendiranja?
Cilj štipendiranja bi moral biti, da se diplomanti zaposlijo v Sloveniji. Pri tem bi morali sprostiti vse omejitve, ki na področju štipendiranja obstajajo pri podjetjih. Povzeti bi bilo treba predlog Kluba slovenskih podjetnikov, da se kadrovske štipendije izvzamejo iz skupnega dohodka gospodinjstva in tako ne vplivajo na druge ugodnosti, do katerih je družina upravičena iz programa socialnih pomoči.
V začetku februarja ste se srečali s predstavniki Kluba slovenskih podjetnikov. Na kaj so opozorili?
V Slovenski demokratski stranki se redno srečujemo s predstavniki gospodarstva in upoštevamo njihove ideje. Poleg vprašanj o štipendiranju in nekonkurenčnem gospodarskem okolju smo se pogovarjali o zaposlitvenih možnostih mladih pa tudi o konkurenčnosti visoko kvalificiranega kadra. Naša davčna in prispevna obremenitev je namreč previsoka, predvsem za višje kadre. Na področju obremenitve dela že dlje časa predlagamo spremembe, a so te za politične stranke, ki favorizirajo predvsem javni sektor, nesprejemljive.
Spremeniti je treba dohodninsko politiko, da se zniža obremenitev dela visoko kvalificiranih kadrov. Treba je spremeniti prispevne stopnje oziroma sprejeti tako imenovano razvojno kapico. To v Slovenski demokratski stranki predlagamo že dlje časa. Poleg tega je treba znižati stopnje dohodnine ali povečati dohodninske razrede ter s tem znižati dohodnino.
Kaj pa spremembe, na primer tiste za mlade družine?
Glede na prihodnje demografske značilnosti predlagamo številne ukrepe za to, da se demografska slika v Sloveniji izboljša. To vključuje ukrepe za povečanje rodnosti kot tudi ukrepe, da mladi, ki doštudirajo, ki se izučijo za poklic, ostanejo v Sloveniji. Zato smo predlagali več ukrepov. Eden od njih je univerzalni otroški dodatek. To pomeni, da bi ta dodatek država izplačevala na otroka ne glede na to, kakšen je materialni položaj njegove družine. S tem bi spodbudili predvsem razvojno demografski vidik, tako da bi se družine odločale za več otrok. Pri tem velja povedati, da znesek univerzalnega otroškega dodatka ne bi bil nižji od sedanjega.
Zelo je odmeval predlog SDS o zmanjšanju glavnice posojila za petino za vsakega novorojenega otroka.
Tudi tu gre za ukrep iz kvote izboljšanja demografske slike Slovenije. V SDS predlagamo, da država vsakemu posamezniku, ki rešuje svoj stanovanjski problem, zagotovi brezobrestni kredit, ki se zmanjša za petino glavnice posojila ob rojstvu vsakega otroka. S tem bi naredili perspektivno družbo za mlade in s tem bi mladi laže prišli do stanovanja. Posledično bi prišlo do večje rodnosti in izboljšanja demografske slike v Sloveniji.
Ob predstavitvi programa ste omenili še eno zanimivo stvar, to je družinsko dohodnino …
Družinska dohodnina pomeni, da bi bila družina obdavčena na podlagi skupnih dohodkov vseh članov. Posledično bi doplačala ali pa prejela vrnjeno le eno dohodnino, če bosta seveda tako želela mož in žena oziroma partnerja. S tem bi se položaj družine izboljšal, ne bi bilo več težav, kdo naj uveljavlja olajšavo za vzdrževane družinske člane in podobno. Tisti, ki bodo imeli več otrok, bodo imeli tudi več olajšav za vzdrževane družinske člane. Pomemben pa je tudi administrativen vidik. Pri tem vidimo številne prednosti. Takšne ureditve imajo tudi druge države, to ni nič novega. Ne nazadnje se družinski dohodki upoštevajo tudi pri socialnih transferjih in so že sedaj posamezniki upravičeni do teh dohodkov na podlagi povprečja na družinskega člana.
Največ je bilo vprašanj, kako bi zagotovili denar za to, od kod bi ga črpali?
Če država krije določena sredstva, je to seveda stvar proračuna in prerazporeditve znotraj tega. Lani se je v državnem proračunu in drugih blagajnah nabralo za milijardo evrov več prihodkov. Sredstva za naše predloge bodo seveda zagotovljena v okviru državnega proračuna.
Slovenija še vedno plačuje zelo visoke obresti za najeta posojila, četudi se stopnje obresti na mednarodnih trgih znižujejo.
Stopnje obresti se sicer res znižujejo, tudi nominalno, a če gledamo podatke o zneskih plačil za obresti v zadnjih desetih letih, so se te v obdobju 2007 do 2017 povečale za 282 odstotkov. Za primerjavo: investicije so se v tem obdobju zmanjšale za 30 odstotkov, odhodki za zdravstveno zavarovanje pa so se povečali za skoraj 18 odstotkov. To pomeni, da ne glede na to, da so se v zadnjem letu ali dveh zmanjšali absolutni zneski pri plačilu obresti, Slovenija še vedno plačuje skoraj milijardo evrov zanje. In te zneske za plačilo obresti plačuje Slovenija v druge države. Država ni zadolžena pri slovenskih finančnih ustanovah, kar bi lahko bila, kot je to primer Italije, ampak imamo dolgove zunaj Slovenije. Tudi onstran Atlantika. Ta denar pa se k nam ne vrača prek novih investicij, ampak kvečjemu prek novih posojil, za katere plačujemo obresti. To je tudi ena od slabosti slovenskega zadolževanja.
Na to, da se javni dolg znižuje prepočasi in premalo, nas opozarja tudi Evropska komisija. To nas bo bremenilo še dolga leta. Zdaj tega sicer ne občutimo v večji meri, bomo pa čutili, če bodo prišli slabši časi. Na področju obvladovanja plačevanja obresti vlada ni naredila zadovoljivega koraka. Zneske za plačilo obresti bi morali bistveno zmanjšati.
Ali potem sploh lahko rečemo, da vlada Mira Cerarja vodi odgovorno politiko javnih financ?
Če pogledamo strukturni primanjkljaj in javni dolg, potem ne moremo reči, da na tem področju vodi odgovorno politiko. Mednarodne ustanove, kot so Mednarodni denarni sklad, OECD in Evropska komisija, so pozvale države, naj v času gospodarske rasti sprejmejo reforme zato, da bodo bolj konkurenčne in učinkovitejše. Ta vlada tega ni naredila, tu gre za zamujene priložnosti, saj ni uvedla nobene spremembe za povečanje konkurenčnosti in učinkovitosti gospodarstva niti za večjo kakovost življenja ljudi.
Konec februarja se bodo pokojnine povečale za nekaj evrov, sprememba je tudi v višini minimalne plače. Za kakšen ukrep gre tu?
Glede na gospodarsko rast in stanje javnih financ je to premalo. Tudi če pogledamo, za koliko je koalicija (SMC, SD in DeSUS) povečala davke, je to premalo. Cilj programa SDS je, da ljudje bolje živijo, da za opravljeno delo dobijo plačilo, ki jim zagotavlja kvalitetne življenjske razmere. To pa je mogoče doseči na podlagi večje produktivnosti, razvoja in zdrave gospodarske rasti. Neto plačo je mogoče povečati tudi tako, da se zmanjšajo obremenitve – davki.
Guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec odhaja v tujino. Kako to ocenjujete?
Guverner v času svojega mandata doživlja precejšnje pritiske, predvsem od tistih, katerih bančne terjatve so bile prenesene na DUTB. Čeprav nisem soglašal z vsemi ukrepi Banke Slovenije v času, ko jo vodi, mislim, da pritiskom ni podlegel in je bil pri odločitvah avtonomen. Na njegovi nadaljnji poklicni poti mu želim vse dobro. V delu politike obstaja tudi stalni interes, da se Banka Slovenije vodi drugače, kot jo vodi guverner.
Najslabše je to, da težava z delavci migranti obstaja tako dolgo. V SDS smo že leta 2007 predlagali, da se težave rešijo v okviru sporazuma o izogibanju dvojni obdavčitvi, vendar pa do spremembe sporazuma žal ni prišlo. To bo ena od nalog nove vlade.
Kako pa komentirate neprodajo NLB in slovenske zaveze o tem Evropski komisiji?
Slovenija je dalo zavezo, da bo NLB prodala do 31. 12. 2017. In v Evropi obljuba dela dolg, obljubo je treba držati. Pri tem gre za verodostojnost slovenske vlade do drugih držav in do evropskih institucij. Slovenska vlada je to obljubo prelomila, NLB ni prodala, predlagala je drugačno rešitev, s čimer pa Evropska komisija, kot kaže, ni zadovoljna. Bojim se, da gre pri tem za izmikanje, podaljševanje rokov, za to, da bi s predlaganjem ukrepov nekoga prelisičili, izgovarjajo se na to, da okoliščine za prodajo niso dobre, čeprav so tudi v NLB dejali, da so pogoji za prodajo banke zelo ugodni v tem obdobju. In v evropskem prostoru, še manj pa v svetovnem, partnerjev ni mogoče enostavno prelisičiti. Zdaj bo Evropska komisija uvedla natančno preiskavo glede neprodaje NLB. Slovenska vlada se je izkazala za neverodostojno. Do Evropske komisije ni izpolnila obljube, da bo prodala NLB. In ker je bila dokapitalizacija NLB državna pomoč, nas Evropska komisija za to lahko kaznuje oziroma bo vlada morala vrniti celoten znesek dokapitalizacije. Seveda so to dolgotrajni postopki, to ne bo jutri, ampak se bo s tem morala verjetno ukvarjati ena od prihodnjih vlad.
Kako komentirate razvoj dogodkov po razkritju oprane milijarde evrov prek NLB, ko v Sloveniji iščejo tiste, ki so to predstavili javnosti, ne preiskujejo pa akterjev dogodkov?
Narobe svet je, da se v Sloveniji iščejo tisti, ki odkrivajo in razkrivajo pranje iranskega denarja, medtem ko v drugih državah, na primer v Nemčiji, Italiji, tudi v ZDA preiskujejo pranje denarja pri nas. Epilog bo prišel, s tem pa tudi vprašanje odgovornosti posameznikov.
Pred časom ste dejali, da je slovenska zunanja politika medla in neverodostojna. Kako pa gledate na dogodke okoli priznanja Palestine?
V procesu priznanja katere koli države je treba pregledati, kdo se priznava, kakšno ureditev ima ta država, kako so zagotovljene človekove pravice in kakšni so sosedski odnosi, ali vodi država miroljubno politiko, predvsem do sosednjih držav, ali ima zagotovljeno vladavino prava, kako so zagotovljene človekove pravice, ali so zagotovljene svoboda veroizpovedi, strpnost, svobodne volitve. Palestina ne izpolnjuje teh meril. Najmanj kar je, je to, da Palestina nima urejenih odnosov s sosednjo državo, Izraelom, še več, politične skupine v Palestini se zavzemajo za uničenje Izraela. Slovenija ne sme priznati države, ki evidentno zagovarja uničenje sosedske države. Razlog za priznanje Palestine v tem trenutku je nerazumljiv, ne nazadnje proti priznanju govori tudi dejstvo, da je tam preveč političnih strasti in fanatizma. Brez ureditve odnosov med Izraelom in Palestino in zagotovitve mirnega reševanja sporov ni sprejemljivo, da se Palestina prizna kot državo. Zato v SDS odločno nasprotujemo priznanju.
Javni sektor stavka. Kako ocenjujete pritiske sindikatov, ki naj bi po vladnih ocenah zahtevali kar 991 milijonov evrov?
Glavno vprašanje je učinkovitost javnega sektorja. Lahko bi bil učinkovitejši. Menim tudi, da je predimenzioniran in se neupravičeno še povečuje. Res je tudi, da pri posameznih poklicih obstajajo nekatera plačna nesorazmerja in jih je treba popraviti. To bi vlada že lahko storila. Plačni sistem bi moral biti bolj motivacijski, kar bi pomenilo, da bi bili dobri delavci bolje plačani, slabši manj. Mislim pa, da je stavka v javnem sektorju nepotrebna. Nič takšnega se ni zgodilo, da bi morali stavkati. Razen če ta stavka ni demonstracija nove skrite politične moči, prek katere se želijo ohraniti dolgoročni privilegiji posameznikov, ki vodijo te stavke. Mislim, da velika večina niti ne ve točno, za kaj stavka, in se sami sprašujejo o upravičenosti te stavke.
Po svoje je nenavadna tudi lahkotnost vlade v času stavke, saj so bili ključni ministri razpršeni po svetu. Nekateri navajajo, da naj bi šlo za dogovorjen scenarij, da bi na koncu vlada popustila, saj je javni sektor pomembna volilna baza strank levice. Kako to komentirate?
Tudi predsednik vlade je dejal, da se dogovarjajo, kar je sicer običajno. Navsezadnje se vladni predstavniki s predstavniki sindikatov dogovarjajo vsak petek v vladnih prostorih. Sindikati bi pri teh pogovorih lahko prispevali veliko. To, da bi bilo treba dodatno plačati skoraj milijardo evrov za javni sektor, je popolnoma nerealno. Ob tej številki mislim, da so predlagatelji izgubili občutek za realnost. Treba je vedeti, da javni sektor obstaja zaradi realnega sektorja in ne obratno. Gospodarstvo plačuje davke za to, da javni sektor lahko obstaja. Denar prisluži gospodarstvo in plača davke za to, da imamo lahko javni sektor. In davki so tako visoki, da je to gospodarstvo manj konkurenčno oziroma nekonkurenčno. Ker so davki tako visoki, gospodarstvo proizvede manj. In ko gospodarstvo proizvede manj, so finančni učinki kljub visokim stopnjam davkov manjši za javni sektor. Javni sektor bi se moral zavedati, da evri ne rastejo na drevesu.
Vida Kocjan, Demokracija