Kdo bi si mislil, da lahko odprtje veleposlaništva neke države izzove tak revolt določenega dela družbe. Da lahko neka najbolj normalna diplomatska gesta, ki je namenjena krepitvi odnosov med dvema državama, izzove njegovo besnenje.
A prav to se je nedavno zgodilo v Sloveniji. Odprtje izraelskega veleposlaništva v Ljubljani je številne slovenske levičarje vrglo v pravi delirij. Organizirali so celo protestni shod na dan odprtja. Tam smo lahko poleg običajnih socialističnih in propalestninskih parol poslušali skandiranje ‘Smrt Izraelu’ in ‘Naj gori Izrael’. To pa ni več šala. Tukaj ne gre za ‘sovražni govor’, s katerim tako radi opletajo levičarji, ampak za neposredno pozivanje k nasilju. Nekaj torej, kar je zrelo za kazenski pregon.
Slovenska radikalna levica je s temi izpadi pokazala svojo antisemitsko naravo. Diskurz tistih, ki so shod organizirali, ko so strašili s sionistično nevarnostjo, je spominjal na neke druge, zelo mračne čase. Judovska država je zanje postala sinonim za malodane vse zlo, kar ga obstaja na tem svetu.
Ni malo takih, ki tovrstne izpade opravičujejo, češ da niso usmerjeni proti Judom kot takim, ampak proti izraelski državi. Kar da je upravičeno, kakopak. Da torej ne gre za antisemitizem. Vendar besede in dejanja govorijo drugače.
Delegitimizacija, demonizacija, dvojni standardi
Seveda je Izrael – tako kot vsaka druga država – legitimen predmet kritične presoje. Dejanja njenih oblasti so lahko deležna bolj ali manj ostrih obtožb. To ni antisemitizem. Vendar pa se le-ta pogosto skriva za njimi. Nekdanji sovjetski disident judovskega rodu Aaron Sharansky je za razločevanje antisemitizma od normalne (lahko tudi povsem upravičene) kritike Izraela oblikoval kriterij treh D. To so delegitimizacija, demonizacija in dvojni standardi. V prvem primeru gre za odrekanje pravice do obstoja židovske države, v drugem primeru za zaničevanje Izraela in Judov, v tretjem primeru pa za drugačno merila za ocenjevanje primerljivih dejanj Izraela in drugih, predvsem muslimanskih držav. Če so izpolnjeni ti kriteriji, potem nedvomno gre za antisemitizem. In slovenski levičarji, ki nasprotujejo vsakršnemu sodelovanju z Izraelom, izpolnjujejo vse tri kriterije. Izrael pogosto prikazujejo kot umetno tvorbo, ki je sploh ne bi smelo biti, saj da je nastala na ‘tuji zemlji’ (kaj za to, če so Judje živeli tam bistveno prej kot Arabci). Pogosto širijo ‘teorije zarote’ od domnevni vsemogočnosti ‘judovskega lobija’, ki da je infiltriran v vse ključne družbene podsisteme in ima odločilen vpliv na politične odločevalce. In medtem ko ostro napadajo vsako oboroženo akcijo Izraelcev, niso zmožni obsoditi zločinom Hamasa (le-ta je zanje ‘osvobodilo gibanje’) in drugih skrajnih islamističnih organizacij pa tudi ne držav, kot je Iran, ki podpirajo njihov terorizem in sistematično zatirajo svoje državljane.
Pri tem je treba poudariti, da ne gre zgolj za kričanje in spletno ‘zlivanje gnojnice’ s strani anonimnih prenapetežev. Ta val antisemitizma je sprožila leva politika, ki je bila na oblasti do letos, skupaj s svojimi medijskimi in nevladniškimi pomagači. Bivši premier Robert Golob in nekateri drugi člani koalicije so v svojih izjavah – predvsem pred volitvami – odkrito demonizirale Izrael in širile predsodke do Judov. Zato nosi ta del politike glavnino odgovornosti zanj.
Vzpon levičarskega antisemitizma ni slovenski unikum. Le-ta je izrazit predvsem tam, kje so na oblasti propalestinske sile (Španija je tak primer). Vendar je skrb za dobrobit palestinskega ljudstva tukaj bolj kot ne krinka, pod katero se lahko demonizira sovražnike. In mednje sodi tudi Izrael. Moderna in uspešna židovska država je namreč izpostava zahodne civilizacije v bližnjevzhodnem prostoru. To civilizacijo pa radikalni levičarji črtijo v njenem bistvu. V tem so zelo podobni svojim islamističnim prijateljem.
Dr. Matevž Tomšič