Ko se je končala druga svetovna vojna, smo mislili, da smo antisemitizem videli zadnjič, saj je bila groza uničevalnih taborišč tako velika. Po nacističnih genocidnih zločinih največjega pogroma – holokavsta – so mnogi verjeli, da mora ta dogodek pomeniti konec antisemitizma.
Njegove velike ostanke je bilo kljub temu mogoče opaziti v Sovjetski zvezi, in sicer med leti, ko je bil Stalin še živ, in zatem, ko so jude, ki so se želeli izseliti v Izrael, zaustavili. Tega skorajda nismo opazili, saj je bilo po vsem “sovjetskem imperiju” vsako izseljevanje onemogočeno. Zgodila se je razvpita sovjetska “zdravniška zarota”, ki je bila državno sponzorirana antisemitska kampanja. Osredotočala se je na vrhunske medicinske strokovnjake judovskega rodu. Po Stalinovi smrti se je izkazalo, da je bila tako imenovana zarota izmišljena.
V zgodovini so si ljudje o judih izmišljevali veliko zgodb, ki so hranile evropsko antisemitsko ozračje. Poleg tega je Katoliška cerkev s podporo obtožbam o “bogomoru” očitno spodbudila protijudovska čustva. Dodati je treba, da je veliki papež Janez Pavel II. prekršil to cerkveno pravilo in postal prvi papež, ki je obiskal sinagogo v Rimu. Odraščal je na Poljskem z judovskimi prijatelji, zato je vedel, da so spodobni ljudje. Uspeh judov na številnih področjih je vzbujal tudi ljubosumje. Strašen cikel pogromov, predvsem v ruskem imperiju in tudi v drugih državah, je bil najhujši vidik antisemitizma. To je privedlo do množičnega izseljevanja judov v zahodno Evropo, britanski imperij in še posebej v ZDA.
Na področju klasične glasbe lahko pomislimo na Mendelssohna, Gershwina, Klempererja, Mahlerja, Meyerbeera, Offenbacha, Rubinsteina, Schoenberga in Josepha Straussa. Med slikarji so Chagall, Lichtenstein, Michel-Levy in Pissarro. Skoraj na vseh področjih človeškega delovanja je zastopanost judov izjemna. Pomislite na generala Johna Monasha, ki je poveljeval avstralskim silam v prvi svetovni vojni in so po njem poimenovali univerzo, Sigmunda Freuda in celo Boba Dylana. V politiki je znan Disraeli, predsednik vlade Združenega kraljestva v 19. stoletju, seznam pa je še zelo dolg in vključuje najpomembnejše francoske politike, in sicer vključno z nedavno premierko Elizabeth Borne, in številne druge politike iz mnogih držav. Med judi so tudi zelo znani ekonomisti, kot so Ricardo in Friedman ter “psevdoekonomist” Karl Marx. Ne pozabimo na Trockega in Spielberga, Zuckerberga, Irvinga Berlina, Jerryja Lewisa, Isaiaha Berlina in Karla Popperja. Seznam se še nadaljuje.
Njihovi prispevki nesorazmerni z maloštevilčnostjo
Tisti, ki so pod Hitlerjevim vladanjem pobegnili s celine, so ogromno prispevali k zahodni kulturi, umetnosti in znanosti. Pomislite tudi na Oppenheimerja, očeta atomske bombe. Prav zato je zelo nenavadno, da antisemitizem sploh obstaja. Morali bi biti veseli judov, obstajati bi moral filosemitizem. Tudi slavni pisatelj Mark Twain je leta 1899 komentiral: “Njihovi prispevki k svetovnemu seznamu velikih imen v literaturi, znanosti, umetnosti, glasbi, financah, medicini in teoretični znanosti so nesorazmerni z njihovim malim številom.”
Katoliški zgodovinar Paul Johnson je v svoji monumentalni knjigi z naslovom Zgodovina judov v epilogu zapisal: “Vsa velika konceptualna odkritja intelekta se zdijo očitna in neizogibna, ko so enkrat razkrita, vendar je potreben prostorski genij, da jih prvič oblikuje. Judje so imeli ta dar. Njim dolgujemo idejo enakosti pred zakonom, tako božjim kot človeškim. O svetosti življenja in dostojanstvu človeka; posameznikove vesti in s tem osebne odrešitve; kolektivne vesti in s tem osebne odgovornosti; miru kot abstraktnega ideala in ljubezni kot temelja pravičnosti …”
Predvsem pa so nas judje učili, kako naj racionaliziramo neznano. Namesto da bi obstajal antisemitizem, ki je sramotna stvar, njegov nedavni vzpon pa je grozen, bi morali biti hvaležni za prispevek, ki so ga judje dali svetu, in jih spodbujati, da uporabijo svoje edinstvene talente, saj koristijo vsem.
Keith Miles