Morda je bilo najpomembnejše “odkritje” dobrega demokratičnega političnega sistema načelo “od spodaj navzgor” in ne “od zgoraj navzdol”. Mnogi so to poudarili, vključno z nedavno priznanim in cenjenim Jordanom Petersonom. Na splošno to pomeni, da tako razvoj kot stabilnost družbe s političnega vidika rasteta navzgor od ljudi. V primeru držav z običajnopravno podlago celo pravo raste na ta način.
Pisatelj Alexis de Tocqueville, ki je napisal Demokracijo v Ameriki, je skušal pojasniti, zakaj je ameriška republika uspela in prva francoska republika propadla. Opozoril je, koliko civilnih organizacij je bilo del demokratične strukture, in rekel bi, da je to del procesa “od spodaj navzgor”. Značilnost bolj birokratskih in totalitarnih sistemov je, da so zasnovani “od zgoraj navzdol”, tako da se o napredku in razvoju odloča na vrhu in se predaja “množicam”. To je značilnost načina razvoja Evropske unije in je bil ključni razlog za izstop Združenega kraljestva iz nje. Državljani Združenega kraljestva so zrasli s procesom politike in razvoja, ki na koncu prihaja od spodaj, to je od volivcev.
De Tocqueville je opozoril na zelo zdrave vidike ameriškega republikanskega sistema, a tudi na zaskrbljive vidike ravnanja z domorodci in vprašanja suženjstva. Vendar je opazil glavno osnovo praktične demokracije, ki pripada ljudstvu in torej vključuje pravičnost, ljudsko suverenost, patriotizem in pravno državo. Slednje je globoko načelo, da so vsi enaki pred zakonom, v nasprotju s pravnim sistemom, ki se uporablja kot alternativna struktura političnega odločanja. Demokracijo je videl kot celovit način življenja, ki temelji na svobodi in enakosti in kjer vsak pozna svoje pravice, a tudi dolžnosti. Videl je, kako so praktične navade ljudi povezane z demokratičnim sistemom.
Videl je tudi, kako je francoska revolucija pripeljala nazaj do monarhije (najprej napoleonskega tipa, nato starega kraljevega režima), ki je ljudem ne glede na to, kako slaba je, dajala občutek varnosti. Razlog je v tem, da se večina civilizacij boji možnosti anarhije.
To smo v zgodovini že večkrat videli. Lahko se vrnemo daleč nazaj do Julija Cezarja, ki je uporabil svojo vojaško moč za prevzem države, seveda pa pozneje vemo, da so ga odstranili tisti, ki so nasprotovali diktaturi. Potem imamo primer Karla Velikega, ki je čaščen, ker je poustvaril obliko Rimskega cesarstva, kar je po mnogih letih preobratov zagotovilo nekaj varnosti, vendar je njegov pristop od zgoraj navzdol pomenil, da cesarstvo ni preživelo njegovih sinov. Potem imamo sodoben primer Putina, ki je bil in ga morda še vedno vidijo mnogi Rusi kot nosilca varnosti po kaosu, ki je sledil padcu Sovjetske zveze. Ta čas vidimo negativnost Putinovega prevelikega zanašanja na osebni nadzor.
Anarhizem kot politična filozofija temelji na ideji zamenjave vlade s prostovoljnimi institucijami. Vendar nikoli ne bi mogel delovati, ker bi bilo skoraj nemogoče vzpostaviti pravila v celotni družbi, čeprav je bil kot politično gibanje pomemben v državah, kot so Rusija, Španija in Francija. To je pomenilo družbo brez vlade ter brez zavor in ravnotežij. Zato je beseda anarhija začela pomeniti stanje nereda.
V zadnjem času smo bili priča premikanju proti anarhiji z nenadzorovanimi migracijami, nezakonitimi protesti, neizvoljenimi elitami, ki sprejemajo odločitve, ki bi morale biti v rokah izvoljenih politikov, zlorabo oblasti, korupcijo, nespoštovanjem izvoljene oblasti, pritiskom na svobodo govora, pristranskimi mediji ter neizvoljenimi omrežji.
Da bi bili ljudje svobodni, moramo odločno slediti pravi ljudski demokraciji po načelu v politiki “od spodaj navzgor” in se tako izogniti pojavu demokratičnega razočaranja nad trenutnim elitizmom, ki lahko vodi v anarhijo.
Keith Miles