Na današnji dan je umrl Anton Martin Slomšek, sicer znani škof, dušni pastir, pesnik, pisatelj, pedagog in domoljub. Znan je po svojih pesmih, pridigah, prizadevanjih za razvoj in rabo slovenskega jezika, prizadeval pa si je tudi, da bi Štajerska dobila sedež škofije v Mariboru, kar mu je tudi uspelo.
Rodil se je 26. 11. 1800 na Slomu pri Ponikvi, kot otrok je obiskoval nedeljske šole in trivialko, nato pa se je vpisal v celjsko gimnazijo, kjer se je navdušil za materinščino. Ker je kmalu ostal brez staršev, se je preživljal z inštrukcijami, skupaj s Prešernom sta študirala v Ljubljani filozofijo, nato pa je nadaljeval študij v Senju in Celovcu. Duhovnik je bil že njegov stari stric, tako se je tudi sam odločil v Celovcu za študij bogoslovja in bil 1824 posvečen v duhovnika.
Življenjske postaje A. M. Slomška
Kot dušni pastir je služboval na Bizeljskem, v Novi Cerkvi pri Vojniku, v Št. Andražu na avstrijskem Koroškem, v Celovcu, bil je opat v Celju in postal lavantinski škof, nato pa uspel doseči, da je bila l. 1859 lavantinska škofija prenesena iz avstrijskega Št. Andraža v Maribor. S premestitvijo škofije je želel čim več Štajercev združiti pod skupnim okriljem in škofijo versko, moralno, kulturno ter narodnostno prenoviti. Umrl je v Mariboru na današnji dan 1862.
Ljubezen do jezika je rodila mnogoteri sad
Ljubezen do jezika ga je gnala, da je kot študent poskušal doseči ustanovitev stolice za slovenski jezik na bogoslužni šoli v Celovcu, a je bila prošnja zavrnjena. Tako je že med študijem teologije ustanovil slovensko društvo, poučeval kolege v slovenščini in jih navduševal za pisne in govorne vaje, jih navajal k prevajanju in jih pridobival za sodelovanje pri svojih knjigah.
Prižnica kot kraj utrjevanja domoljubja
Na versko in duhovno zavest Slovencev je skušal vplivati s pridiganjem in z uveljavljanjem nedeljskih šol ter reorganizacijo trivialk, k tem prizadevanjem pa je priključil literarno in založniško dejavnost. Tudi pridige so govorile o ljubezni do maternega jezika (Dolžnost svoj jezik spoštovati (1838), Vaje cerkvene zgovornosti (1862), Jezik je vir dobrega in zla (1829), Za krščansko govorjenje (1825) …), slovensko besedo pa je širil v knjigah za vse družbene sloje, tudi kmečko prebivalstvo.
Slomškova ustvarjalnost
Največ je pisal za otroke in mladino, sicer pa je spodbujal branje Vodnikovih in Jarnikovih pesmi pa tudi Kranjsko Čbelico ter spodbujal nadarjene učence k pesniškemu ustvarjanju. Njegove pesmi so bile katehetske, otroške in prigodniške, med temi so najbolj znane Zdravica za Slovence (Slovenc Slovenca vabi …), Vinska trta (Na svetu lepše rožce ni …), Veseli hribček (En hribček bom kupil …). Ljudi je želel versko in moralno vzgajati s temi vedrimi pesmimi.
Tematska raznolikost Slomškovega ustvarjanja
Pisal je basni za otroke, napisal je učbenik Blaže in Nežica v nedeljski šoli, 10 učbenikov za dvojezične šole, kar je bilo pomembno zlasti za slovenske študente, ki so se šolali v nemškem jeziku. V proznem ustvarjanju je poleg vzgojnih proznih del ustvaril tudi knjige s praktično vsebino (prevod medicinske knjižice Prepis eniga pisma … Kako so srečno zdravili tiste, ktere je bolezen kolera prijela), Duhovniški priročnik za liturgična opravila, učbenik za bogoslovno retoriko (Osmero pravil) in vzgojna krščansko-poučna dela.
Duhovnik z vizijo
Želel je, da država zadostno vzdržuje učiteljstvo, zavedal se je, da morajo biti učitelji primerno usposobljeni in biti strokovno povezani z učiliščem. Leta 1859 je v Mariboru ustanovil bogoslovje in teološko šolo (to je bila prva visoka šola v Mariboru in predhodnica današnje mariborske univerze). Zaradi hude cenzure in pomanjkanja tiskarjev v 30. letih so bila njegova prizadevanja za tiskanje slovenskih knjig ovirana, ker pa je vztrajal, je leta 1851 uspel soustanoviti Društvo Cirila in Metoda, ki je predhodnik Mohorjeve družbe.