“Ne odnehajte s pohodi za življenje, ne nehajte govoriti o življenju, ne nehajte govoriti o ljubezni do življenja in ne nehajte sprejemati življenja. Ne obupajte nad življenjem. Bodimo ljubezen do vseh ljudi, tudi do tistih, ki ne mislijo tako kot mi. Bodimo ljubezen, saj je ta sposobna spremeniti svet,” je v oddaji Intervju poudaril Antonio Tavares, ustanovitelj Katoliške skupnosti Deteta Jezusa v Braziliji, kjer so dom našli otroci s posebnimi potrebami, večina od njih je žrtev poskusa splava.
Antonio Tavares je krušni oče 46 otrok s posebnimi potrebami, dva izmed njih, Marco Aurelio in Alex, sta mu delala družbo v studiu. Uvodoma je povedal, da so prvo hišo skupnosti odprli pred 35 leti, navdihnjeni po prav posebnem Božjem poklicu: sprejeti, posvojiti in skrbeti za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami in težavami v razvoju, ki so žrtve poskusa splava.
Zase Tavares pravi, da je bil povprečni mladenič z lepim življenjem, katoliške vere, študent medicine. Nekega dne je šel skupaj s katoliško mladino njihove škofije pomagat v bližnji državni Zavod za zapuščene sirote, kjer sta bila nastanjena tudi Marco Aurelio in Alex ter mnogi drugi. “Tam sem globoko v sebi spoznal bolečino, ki jo je vsak izmed njih nosil v sebi. Več kot sem z njimi delal, bolj sem se lahko poistovetil z njihovo zgodbo.” Povedal je, da se je v molitvi obrnil na Boga in ga povprašal, zakaj ti zapuščeni otroci toliko trpijo? Takrat je jasno začutil Božji glas: “Ker želim, da ti poskrbiš za to, da ti ostaneš z njimi, da ti daruješ svoje življenje zanje …” Povedal je, da je prišel do spoznanja, da prizadetim sirotam najbolj pomagajo ljubezen, družina, predanost.
Nato je šel v najem majhne hiške, kamor je nastanil štiri mladostnike s posebnimi potrebami, sam pa je postal njihov posvojitelj. Ti so si namreč želeli očeta, ki ga nikoli niso imeli. Leta 1990 je ustanovil Skupnost Deteta Jezusa, ki je nastala kot združenje njegovih prijateljev, laikov, ki so prav tako želeli delati skupaj z njim z osebami s težavami v razvoju. “Darujemo se za otroke, ki so jih dobesedno poskušali splaviti. Torej grozila jim je usmrtitev. Njihove zgodbe vsebujejo grenko resnico, da pri lastnih starših niso bili zaželeni in da so jih starši poskušali usmrtiti in jih zavreči. Kot zapuščeni so se znašli na obrobju družbe, izključeni, kajti tako imenovani “normalni” ljudje mislijo, da so vredni samo popolni ljudje, ki nimajo nobene hibe,” je pojasnil in dodal, da sta zanj Marco Aurelio in Alex dve popolni osebi.
Pomembno je sleherno človeško življenje
“Hotel sem biti v tem svetu glas, ki vpije proti splavu, ki govori v podporo življenju, ki poudarja, da ne glede na vse, ne glede na to, ali so z motnjami ali ne, so ti otroci celovite človeške osebe. Na tem svetu so zato, da se začnemo zavedati, da so oni tukaj med nami in da so celovite človeške osebe.” Marca Aurelia in Alexa po njegovih besedah težka osebna življenjska zgodba ne pušča v obupu. Podobno je z drugimi posvojenci. So namreč znamenje, ki svetu sporoča, kako pomembno je sleherno človeško življenje.
Tavares pravi, da domači njegove odločitve sprva niso razumeli. “Bili so zelo šokirani in presenečeni.” Oče mu je rekel, da se mu je zmešalo, ker s tem zapušča svoje lepo življenje. “Pustil sem vse, da bi pridobil vse. Odpovedal sem se svojemu življenju, da bi oni mogli zaživeti svojega. Težko je bilo, zelo zapleteno. Moji starši in sorojenci so še živi in lepo sprejemajo mojo novo poklicanost.”
Sporočilo življenja ponesli že v 29 držav sveta
Čeprav je Brazilija katoliška država, po celotni državi prevladuje kultura smrti. Splav je legaliziran do tretjega meseca nosečnosti. V primeru posilstva, spolnega nasilja, je dovoljen praktično do rojstva. Nezakonite ambulante po državi opravljajo veliko splavov na črno. Kot pravi, je takšno stanje izziv, a da imajo obenem veliko gibanj za življenje, ki so aktivna, svetujejo nosečnicam, se ukvarjajo z otroki in ženskami. Skupnost Deteta Jezusa življenju vedno reče da. Sedež imajo v Petropolisu pri Riu de Janeiru. Skupnost je bila ustanovljena po treh letih premišljevanja, molitve, razločevanja, kakšna je Božja volja. Danes, 35 let pozneje, je to že večja organizacija, ki je sporočilo življenja ponesla v 29 držav sveta. Živijo na velikem kmetijskem posestvu, kjer so nastanjene številne družine, ki se posvečajo njihovem poslanstvu. Imajo šolo, hiše, domače živali, veliko kmetijo, kjer posvojenci živijo skupaj z njimi. Živijo uboštvo, preživljajo se iz darov, da bi lahko pričevali svetu in bili na razpolago Bogu. “Ključno je, da živimo kot očetje in matere teh naših otrok,” je bil jasen Tavares.
Pravi, da so oni njegovi otroci. “Ne čutim samo, da sem njihov duhovni oče, ampak se zares počutim kot njihov življenjski oče. Že 35 let so oni moji učitelji. Pogosto rad povem to misel: Oni ne prihajajo iz mene, ampak so vame vstopili. Mi v skupnosti ne živimo zanje, mi živimo z njimi.” Pravi, da so velika družina, kjer je življenje na prvem mestu. Ob tem je spomnil na besede avstrijskega psihiatra Viktorja Frankla, ki je povedal: “Njihovo telo je prizadeto od poskusa splava, toda njihova duša ni bolna, njihova duša je popolna.” Marco Aurelio je gluhonem in Alex slep ter ima cerebralno paralizo. “Toda kot človeški osebi sta popolna,” je izpostavil in dodal, da ga izjemno osrečuje, da je svoje življenje posvetil njim.
Po različnih poteh pride njihov glas do ljudi
Njihov glas pride do ljudi po različnih poteh. Imajo redno tedensko oddajo na gledani televiziji, njihova skupnost je v Braziliji znana. Kličejo jih s sodišč na različnih ravneh, nosečnice, ki razmišljajo o splavu, ker so pri nerojenih ugotovili hibe v razvoju, in v teh primerih jim povejo, naj otroka donosijo in ga izročijo njim. Zanje izvejo tudi preko ustnega izročila, pa tudi preko njihove spletne strani.
Splav bo vedno imel posledice
“Splav nikoli ne bo dober odgovor. Splav bo vedno imel posledice. Kajti v spočetem otroku je življenje, v materi je življenje, in zelo velika stvar je, da novemu otroku daš življenje,” je poudaril Tavares. Otroci, ki se rodijo, po njegovih besedah niso lepi samo našim očem, ampak so nekaj lepega za vso družbo in so dragoceni za Boga. “Kadar ljudje razpihujejo kulturo smrti, s tem uničujejo Božje sanje za svet. Bog je vsakega izmed nas sanjal.”
Z gledalci je delil dve zgodbi:
Zgodba o deklici Riti: Njena mati je celo nosečnost veliko pila. Poskušala je tudi sama storiti splav, ampak ji ni uspelo. Ko se je rodila, je bila njena mati zelo pijana in jo rodila v grmovju. Nekaj časa je bila privezana s popkovino, nekatere osebe v družbi so priskočile na pomoč in popkovina je bila prerezana. Rojstva se njena mati sploh ni zavedala, dojenčico pa so odpeljali na intenzivno nego. Zaupana je bila lokalnemu centru za posvojitve, mati je ni hotela. Tavares jo je posvojil, ko je bila stara 4 leta, sedaj jih ima 11. Je otrok s številnimi težavami v razvoju, z oskrbo se njene težave izboljšujejo. Je avtistični otrok in postaja vedno bolj ljubeča. Po sedmih letih dela je začela govoriti, odgovarjati na vprašanja. Poleg terapij in zdravil pravi, da je izjemnega pomena družinska ljubezen.
Jeana, sad zakonske nezvestobe, je mati spočela v prešuštvu in ga ni želela obdržati. 15-krat ga je poskušala splaviti, jemala je dvojno dozo abortivnih tablet. Ob tem je trebuh močno zategovala s pasom, da otrok ne bi preživel, ampak je. Novorojenčka so dali na intenzivno nego, potem ko se mu je mati odpovedala. Nihče ga ni želel posvojiti. “Svet je še vedno ujet v tem holokavstu popolnosti. Kdor ni koristen, je zavržen,” je komentiral Tavares. Povedal je, da ga je sam posvojil, čeprav mu je zdravnik dejal, da ima zaradi prizadetosti največ 2 meseca. Danes ima 13 let, je slep, hrom in nem ter vseskozi potrebuje zdravstveno oskrbo. Toda je vesel, srečen in se nenehno smeji. Znanosti ni jasno, kako otrok živi. To pa po njegovo potrjuje, kaj vse lahko Bog stori za človeka.
Nikogaršnja usoda ni v naši lasti
Tavares pravi, da je v Slovenijo prišel, da prinese upanje, ljubezen, veselje, da pove, da vsi potrebujemo ljubezen. Tako tisti, ki zagovarjajo splav, kot tisti, ki zagovarjajo življenje. “Da bi povedal, da smo ljudstvo, ki želi ostati združeno, ki želi ljubiti, verjeti v kulturo življenja. Vsem spočetim moramo zagotoviti upanje, možnost, da se rodijo. Nikogaršnja usoda ni v naši lasti. Življenje moramo sprejeti in ga ljubiti,” je prepričan.
Letos so na Portugalskem odprli prvo evropsko podružnico skupnosti. “V Evropo prinašamo ljubezen do teh otrok”, je pojasnil. Ob obisku v Sloveniji je predstavil štiri projekte, za katere zbirajo podporo. Dva projekta predstavljata nakup dveh hiš, ki bi ju radi kupili, da bi lahko vanje naselili nove zavržene otroke, ki trkajo na njihova vrata. Imajo tudi trajni projekt, da bi zagotovili zdravstveno zavarovanje za vseh 46 posvojenih otrok in mladostnikov, da bi jim lahko ohranjali zdravje. “To je za nas drago, saj nanese 8 tisoč evrov mesečno.” Četrti projekt pa predstavlja večji kombi, s katerim bi lahko otroke vozili v bolnišnice, k specialistom. Povedal je, da je vabljen vsak, ki bi jih želel podpreti, tako družine, organizacije, morda Slovenska karitas, škofije ali kakšen posameznik. Kot je povedal, nameravajo v prihodnje še skrbeti za takšne otroke, a kako bo šlo, bo odvisno od odziva Brazilije, Evrope, tudi Slovenije. Lepo se je vnaprej zahvalil vsem, ki bi jih lahko podprl.
“Podprimo življenje, glejmo naprej. Pustimo vse, kar je bilo nekoč v preteklosti, glejmo naprej, kajti življenje je Bog in Bog je življenje. Naj vas ne bo strah življenju reči da,” je še poudaril za konec.
Ž. N.