“Obnova Argentine se začne danes,” so bile besede Javierja Mileia, novega predsednika Argentine. Argentinci so za svojega predsednika izvolili Javierja Mileija, samooklicanega anarho-kapitalista, čigar senzacionalno retoriko primerjajo z nekdanjim predsednikom ZDA Donaldom Trumpom. Mileijeva zmaga prihaja sredi državnega vala globokega nezadovoljstva in naraščajoče revščine. Javier Milei je dobil 56 odstotkov glasov in 20 od 23 argentinskih provinc v odločilni zmagi nad gospodarskim ministrom Sergiom Masso.
Argentina slavi, zmaga Javierja Mileia pa Argetnino premika v desno. Tako so odločili Argentinci na volitvah s 76-odstotno volilno udeležbo, na kateri je bilo glasovanje močno enakomerno. Argentinci so izrazili precejšnje nezadovoljstvo s prevladujočo politično silo v političnem življenju zadnjega tričetrt stoletja: peronistično stranko Juana Dominga in Evite Peron, poročajo tuji mediji.
Milei je zavzemal jasna in močna stališča skozi celotno kampanjo, obljubil pa je velike spremembe na bolje. Večkrat je poudaril, da se bo zoperstavil “nekoristnemu in parazitskemu” političnemu razredu države, medtem ko je uporabljal motorno žago kot pogost rekvizit, da bi izrazil svoj prezir do tega, kar trdi pretirana državna poraba. Izkazal se je kot spreten pri vzbujanju zanimanja pri argentinskih mladih, ki so ga na široko podprli, kot tudi pri uporabi družbenih medijev in intervjujev za spodbujanje pripovedi. Massa se je bolj zanašal na tradicionalne tiskane medije. V času konflikta na Bližnjem vzhodu se je Milei izkazal tudi za priljubljenega med veliko narodno judovsko skupnostjo, ki je največja v Latinski Ameriki in se je pojavila na več dogodkih kampanje z vihtenjem izraelske zastave. Obljubil je, da bosta v njegovem mandatu dva ključna zaveznika Argentine ZDA in Izrael.
Jeza nad divjajočo inflacijo, revščino, negotovostjo in korupcijo v vrstah peronistične stranke je očitno premagala institucionalne prednosti Masse, ki je računal na ogromna državna sredstva in ogromno in močno peronistično politično mašinerijo za mobilizacijo množic podpornikov. To vključuje ogromno sindikalno organiziranih delavcev v javnem in zasebnem sektorju, ki se nagibajo v levo; dejansko je 40 odstotkov argentinskih delavcev sindikalno organiziranih v primerjavi s samo 11 odstotkov v Združenih državah.
Na ulicah Buenos Airesa so vozniki trobili in mnogi so šli na ulice, da bi proslavili v več soseskah. Zunaj sedeža stranke se je začelo slavje, ljudje pa so mahali z zastavami in slavili prihodnost Argentine. “Razmere v Argentini so kritične. Spremembe, ki jih naša država potrebuje, so drastične. Ni prostora za postopnost, ni prostora za mlačne ukrepe,” je dejala Milei svojim podpornikom, ki so vzklikali “Svoboda, svoboda!” in “Naj vsi odidejo” v sklicevanju na politični razred države. Massa iz vladajoče peronistične stranke je že priznal poraz in dejal, da so Argentinci “izbrali drugo pot”.
Kar se izraža na volitvah, je utrujenost, utrujenost, protestno glasovanje večine Argentincev.
Ljudje so pokazali, da imajo dovolj. Inflacija je namreč narasla nad 140 odstotkov, revščina pa se je poslabšala. Milei je obljubil, da bo zmanjšal velikost vlade, dolariziral gospodarstvo in odpravil centralno banko kot način za spopadanje z veliko inflacijo, za katero krivi zaporedne vlade, ki brez razlikovanja tiskajo denar, da bi financirale javno porabo. Zagovarja tudi več konservativnih socialnih politik, vključno z nasprotovanjem spolni vzgoji v šolah in splavu, ki ju je argentinski kongres legaliziral leta 2020. “To je zmagoslavje, ki je manj posledica Mileia in njegovih posebnosti, temveč bolj zahteva po spremembi,” je dejal Lucas Romero, vodja Synopsisa, lokalnega podjetja za politično svetovanje. “Kar se izraža na volitvah, je utrujenost, utrujenost, protestno glasovanje večine Argentincev.”
Tanja Brkić