26.5.1942 je komunistična VOS v okupirani Ljubljani sredi belega dne umorila dr. Lamberta Ehrlicha in primorskega študenta Viktorja Rojica; v času, ko proti OF na Slovenskem še ni bilo organiziranega odpora, je prav ta atentat predramil številne Slovence, in kot se je izkazalo, je šlo za enega ključnih v nizu dogodkov, ki so kasneje pripeljali do organiziranja protirevolucionarnega tabora in državljanske vojne v osrednji Sloveniji.
Predvsem umor Ehrlicha, slovenski javnosti dobro znanega borca za pravice Koroških Slovencev, uglednega duhovnika, profesorja, etnologa, idejnega očeta študentskega kluba Straža in enega prvih zagovornikov ideje o samostojni Sloveniji, je bil za mnoge kaplja čez rob; če komu, potem namreč prav Ehrlichu nihče ni mogel s poštenimi nameni naprtiti obtožbe “izdajstva”, pod katero so sicer oefarski agenti že vse od jeseni 1941 morili po Ljubljani in okolici. Ehrlich, ki je sam izhajal iz Koroške, natančneje iz Žabnic v Kanalski dolini, ki si jo je po 1. svetovni vojni prisvojila Italija, je bil že od časov Avstro-Ogrske znan borec za pravice slovenskega naroda; ob duhovniški službi se je vseskozi močno posvečal vprašanju narodnega obstoja in razvoja Slovencev, ob koncu 1. svetovne vojne pa je bil kot strokovnjak za narodne meje leta 1919 tudi član slovenske delegacije na mirovni konferenci v Parizu.
Ta priložnost se je komunistom pokazala kmalu po okupaciji leta 1941; dr. Ehrlich, sprva določen za enega od tistih slovenskih politikov, ki bi se morali z angleško pomočjo umakniti v tujino in tam pri zaveznikih delovati za osvoboditev domovine, je po spletu okoliščin ostal v okupirani Ljubljani, kjer je začel pri nekdanjem banu Natlačenu in drugih politikih SLS takoj opozarjati na nujnost ustanovitve slovenske podtalne vlade. Ehrlich se je pravilno zavedal, da je bilo ključnega pomena za uspešno organiziranje odpora proti okupatorju izpostaviti slovensko nacionalno vprašanje v smislu programa Zedinjene Slovenije, in če tega ne bo storila demokratična stran, jo bodo prehiteli komunisti; toda pri politikih SLS, ki so še vedno ostajali zvesti Kraljevini Jugoslaviji, je naletel na gluha ušesa, OF pa je kmalu nato dejansko pritegnila v svoje vrste številne dobronamerne ljudi prav z obljubo o rešitvi slovenskega narodnega vprašanja.
Razočaran nad pasivnostjo SLS je Ehrlich nato v prvem letu okupacije še naprej služboval kot profesor, po svojih močeh pomagal beguncem iz Štajerske in Gorenjske, veliko časa in denarja pa kot vedno namenjal tudi reševanju socialnih stisk ljubljanskih revežev; v javnosti se ni izpostavljal, vendar ni mogel več molčati, ko se je po Ljubljanski pokrajini spomladi 1942 razplamtel val umorov OF.
Spomenico je osebno izročil vojaškemu poveljniku Ljubljanske pokrajine, generalu Mariu Robottiju, ta pa jo je ignoriral in mu zagrozil s posledicami. Kmalu zatem, 26. 5. 1942, je Ehrlicha sredi Ljubljane, ko se je vračal od jutranje maše, umoril Franc Stadler – Pepe, član VOS in povojni “narodni heroj”. Ob dr. Ehrlichu je bil po tragičnem naključju umorjen tudi primorski študent Viktor Rojic; prava tarča VOS naj bi bil tistega dne sicer Ehrlichov sodelavec in član Straže dr. Ciril Žebot in komunistično trobilo Slovenski poročevalec je neposredno po atentatu dejansko objavilo vest, da sta padla “narodna izdajalca Ehrlich in Žebot”.
Oba mučenika so Ljubljančani ob množični udeležbi slovesno pokopali 1. 6. 1942 na Žalah, toda kot je znano, so komunisti po vojni oskrunili Ehrlichov grob in njegove posmrtne ostanke zagrebli na do danes neznanem kraju. Mario Robotti, italijanski general, ki je raztrgal Ehrlichovo spomenico in mu grozil s posledicami, je že naslednje leto odkrito sodeloval z jugoslovanskimi partizani v operacijah na Zahodnem Balkanu.
Demokracija