Marsikdo se v zadnjem času sprašuje, zakaj je sedanja oblastna tranzicijska nomenklatura ubrala najbolj radikalna dejanja v zadnjem času. Je šlo za namerno izzivanje opozicije in vnovično izrabo njenih reakcij za psihološko “friziranje” množic, tudi z namenom, da bi prikrili notranje težave koalicije (in njenih posameznih članic) ter odvrnili pozornost javnosti? Ali pa je šlo le za pripravo terena pred napovedanim preobratom na ustavnem sodišču, ki je z odpravo zadržanja izvrševanja novega zakona o RTV odstranilo še poslednje ovire, da javni zavod RTV postane propagandni podaljšek oblastne garniture?
Da se takšen scenarij utegne res zgoditi, je že dolgo časa napovedoval spletni portal Požareport, saj se je začela oblast na sprevržen način spravljati nad ustavne sodnike, tudi z obljubami novih dobro plačanih služb v okviru Evropske unije, pa tudi z odkritimi pritiski in grožnjami. Skratka, sistem korenčka in palice. Potem ko je ustavno sodišče v preteklem tednu že skoraj vsakodnevno razpravljalo o RTV in je postalo jasno, da lahko o tem odloča tudi navadna večina, je v petek, 26. maja (prav na 81. obletnico komunističnega atentata na domoljuba, profesorja in vizionarja dr. Lamberta Ehrlicha), odločitev prišla v javnost: štirje ustavni sodniki so glasovali za umik zadržanja, proti naj bi glasoval le eden (Rok Svetlič), medtem ko Klemen Jaklič in Marko Šorli nista glasovala. “To pomeni, da novi svet RTV lahko začne z delom,” je informacijo povzela spletna stran RTV Slovenija. Skratka, “osvobajanje” javnega zavoda RTVS od politike ob asistenci “čebinske” ministrice za kulturo Aste Vrečko se lahko nadaljuje, kar pomeni tudi konec posamičnih »drugačnih« vsebinskih poudarkov v oddaji Utrip in zanesljivo pot po stopinjah državnih ustanov RTV v osrčju Moskve, Minska in Pjonkjanga.
“Osvobajanje” RTV se lahko nadaljuje
Sedaj se postavlja vprašanje, ali bo ta zelo pomembna zmaga nad pravno državo še okrepila podivjanost vladajoče koalicije, ki se je kak teden pred tem skupaj z medijskimi pitbuli spravila ne samo nad prvaka opozicijske SDS Janeza Janšo, ampak tudi nad publicista Tomaža Štiha, ki je s svojim namigom o mogoči potrebi po oboroževanju postal tarča ministrstva za pravosodje, češ gre za sume kaznivega dejanja. No, precej simptomatično, kajti že Janša je dejansko koaliciji povsem upravičeno navrgel, da je vlada z odpravo dneva spomina na žrtve komunističnega režima dejansko napovedala (novo) državljansko vojno, nato pa so to izjavo provladni propagandisti ves čas spreobračali in jo cefrali, češ da je opozicija (no, predvsem SDS) tista, ki si želi državljanske vojne.
To je pravzaprav klasičen primer “nadzora nad škodo” (damage control), ki jo je sprožila najodmevnejša poteza vlade v tem mesecu. Da so se ob tem spravili tudi na Štiha, pa kaže, da Štih ni neki stranski igralec v javnem mnenju, pač pa eno najbolj prepoznavnih imen v tvitosferi, med drugim znan kot nekdanji programski tajnik sedaj že ukinjene Državljanske liste, ki pa se je po vstopu omenjene stranke v koalicijo Alenke Bratušek takoj umaknil ne samo iz politike, pač pa – konkretno – iz Slovenije v London (tja je približno v istem času odšel tudi fotoreporter Jani Božič, potem ko se je znašel v vlogi obsojenca zaradi fotografije sporočila SMS, ki ga je prejela Bratuškova še pred razglasitvijo svoje izvolitve za mandatarko). In tu ni mogoče zanikati dejstva, da je Štih eden najbolj inteligentnih kritikov sedanje plenilske vladajoče elite, ki zna tudi predvidevati morebitne drastične posledice njene vladavine v bližnji prihodnosti. Reakcije na njegove zapise to samo potrjujejo.
Dežurni krivec za morebiten neuspeh že znan
Agresivnost vladajoče nomenklature pa dejansko ne izraža njene moči, ampak prej nasprotno: njeno dejansko nemoč in moralno izpraznjenost. To kaže tudi hudo notranjo nervozo, ko morajo za vsako ceno ohranjati videz enotnosti koalicije, pa tudi notranjo kohezivnost posameznih strank. Tako je v zadnjem času v javnost pricurljala novica o tem, da vre zlasti v SD, kjer je nezadovoljstvo s sedanjo predsednico Tanjo Fajon vedno večje. Fajonovo sicer še rešuje projekt (vnovične) izvolitve Slovenije za mandat nestalne članice Varnostnega sveta OZN, o čemer so odločali 6. junija. Kot je znano, je slovenski politični vrh v zadnjih dveh mesecih v ta namen na bizaren način “snubil” afriške države za podporo pri glasovanju v tekmi z Belorusijo, a očitno uspeh ni zagotovljen, zato že imajo pripravljenega dežurnega krivca – Janeza Janšo. Tako je diplomat Andrej Logar, nekdanji veleposlanik Slovenije v OZN, medijem hitro prodal svojo domnevno “strokovno” oceno, da je bil tajming Janševega sporočila “očitno temeljito premišljen”. “Tako kot želi vlado destabilizirati na notranjepolitičnem področju, to počne tudi na zunanjepolitičnem. Poleg tega želi okrniti ugled države v tujini.” Češ, kandidaturo je vložila še prejšnja, Janševa vlada, sedaj pa želi ista politična opcija projekt onemogočiti. In kaj je tako razjezilo diplomata in njegove botre? Predvsem izjava, da je Slovenija vložila kandidaturo predvsem na prošnjo ZDA in njenih zaveznikov, sicer bi se vpliv Rusije v Varnostnem svetu OZN lahko še okrepil. “Že z letom dni resolucije OZN z obsodbo ruske agresije na Ukrajino in beloruske kolaboracije s Putinom pri glasovanju dosežejo tudi prek 140 glasov. Beloruski tabor pa zbere 5 do 7 glasov proti. Slovenija za izvolitev potrebuje 129 glasov. To v bistvu pomeni, da bo sedež izgubila samo v primeru, če bodo nad nami obupali zavezniki, ki so nas prosili za kandidaturo,” je na Twitterju med drugim zapisal Janša.
Je bil tudi za Türkov neuspeh kriv Janša?
A kaj ko razlike med Slovenijo in Belorusijo vedno bolj izginjajo. Še več, zdi se, da je režim v Minsku sedaj dosegel dno, saj Lukašenko izjavlja, da je Rusija začela premeščati še preostalo jedrsko orožje v Belorusijo, s čimer je to orožje bistveno nevarnejše za Evropo. A če bi napovedana ukrajinska protiofenziva dosegla uspeh, bi to pomenilo konec Lukašenkovega režima v Minsku in začetek vstaje v tej državi, s tem pa morda tudi konec tesnega zavezništva med Minskom in Moskvo. To pa bi dejansko pomenilo, da bi Belorusija nenadoma postala manj problematična država od Slovenije, kjer najvišji politični predstavniki težko skrivajo svojo prorusko usmerjenost, čeprav skuša predsednica republike Nataša Pirc Musar skrbeti za svoj politični imidž in se je v zvezi z reševanjem ukrajinske krize šla pogovarjat tudi s papežem Frančiškom, ki v tej zgodbi podpira “tretjo pot”.
In če smo že pri izjavah Andreja Logarja o tem, kdo nam škodi pri kandidaturi; največ škode lahko povzročijo tisti, ki na domačih tleh znova krepijo t. i. hibridno diktaturo, to pa je sedanja vladajoča elita, zaradi česar obstaja vse več realnih možnosti, da bo Slovenija na koncu ostala brez podpore. Navsezadnje, spomnimo se podobnega projekta iz preteklosti, to je neuspešne kandidature Danila Türka za generalnega sekretarja OZN, potem ko je leta 2006 palačo OZN zapustil zaradi velikega škandala, ko je želel “namočiti” nigerijskega tekmeca Ibrahima Gambarija. Njegove kasnejše zgrešene diplomatske poteze kot predsednika Slovenije pa so postale pretežak nahrbtnik, zato za svoj neuspeh niti ni mogel okriviti opozicije. Prav zato je deplasirano, da se agendi napadov na “razrednega sovražnika” pridružujejo celo nekdanji diplomati in vnaprej iščejo krivca v opoziciji, čeprav je jasno, da bo za morebitno blamažo odgovorna sedanja vlada.
Prihaja društvo, ki bo združevalo “sredino”
Toda ali je mogoče, da predvsem največjo vladajočo stranko skrbi izguba nadzora nad t. i. politično sredino? Zadnje čase namreč nekdanji zunanji minister, sedaj pa poslanec SDS Anže Logar že napoveduje ustanovitev društva, ki naj bi okrepilo civilno družbo, v njem pa naj bi sodelovali nekateri politiki iz vrst SDS (omenja se poslanka Eva Irgl, nekdanja evroposlanka Romana Jordan, ki se je aktivirala že pri Logarjevi predsedniški kandidaturi), z Logarjem naj bi se povezala njegov ministrski kolega iz prejšnje vlade Boris Mark Andrijanič in profesor evropskega prava Matej Avbelj – pobudi pa bi se utegnili pridružiti celo nekateri prepoznavni obrazi, ki smo jih doslej videli v tranzicijski levici, kot sta denimo Alja Brglez in nekdanji minister Jernej Pikalo (SD), ki je bil v zadnjem času precej kritičen do vodstva svoje stranke.
Za zdaj se ne govori o tem, da bi iz tega nastala stranka (morda bo nastala kdaj kasneje), je pa že zdaj znano, da bo to lovilec razočaranih volivcev Gibanja Svoboda, ki so lani (znova) nekritično nasedli čarom “novega obraza”. Za zdaj mediji navajajo Janševe izjave, ki je do projekta indiferenten, vendar je zanj vendarle dejal, da je dobrodošla popestritev slovenskega političnega prostora. No, v zadnjih letih je bilo že kar nekaj pobud za okrepitev t. i. sredinske politike, kar bi sicer pomagalo, da bi se glasovi iz ideološko brezbarvnega dela volilnega bazena stekali v “smer razuma”, vendar te pobude niso bile uspešne, saj so v glavnem temeljile na kritiki domnevno preveč radikalne politike SDS, ki naj bi odbijala ljudi – a po drugi strani močan sredinski “antiradikalni” resentiment v NSi tej stranki ni prinesel pričakovanega javnomnenjskega vzpona, prej nasprotno.
Gašper Blažič