Predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja so pobudniki vložili v zakonodajni postopek. Za to, da bi širšo javnost prepričali v dejstvo, da je asistiran samomor nekaj sprejemljivega, so izjavili marsikaj, tudi sporno trditev, s katero blatijo ne le zdravniške organizacije, ampak celotno zdravniško stroko. In kar je pri tem enako sporno, je to, da pri tem sodelujejo tudi osrednji mediji, ki širijo njihove trditve. Ne le, da gre za blatenje imena institucij, gre za hude obtožbe brez kakršne koli osnove, so se z nami strinjali sogovorniki.
Andrej Pleterski, vodja skupine, ki je pripravil zakonski predlog, je izjavil sporno trditev, da se evtanazija izvaja na črno, medtem ko Dušan Keber s svojo enako sporno trditvijo blati delo zdravnikov, češ da bolnike namerno “peljejo v smrt” s svojim ravnanjem. Vsekakor gre za nedopustne trditve, menijo naši sogovorniki in zdravstvene institucije, ki so se na izjave ostro odzvali in jih nesporno zanikali. Menijo, da take trditve sprožajo dvom v njuno kredibilnost.
“V Sloveniji vlada klima črnih, ilegalnih in protizakonitih evtanazij, vendar to stanje vodstev zdravniških organizacij niti najmanj ne vznemirja. V tem nezakonitem stanju imajo škarje in platno v rokah zdravniki, zakon pa daje škarje in platno v roke bolnikom, kar nekatere moti,” je dejal Andrej Pleterski, eden od avtorjev zakona. Na to skrajno obtožujočo in resno obtožbo so se odzvali iz Zdravniške zbornice Slovenije, ki so zapisali: “v Zdravniški zbornici Slovenije odločno zavračamo in kot skrajno nedopustne označujemo izjave dddr. Andreja Pleterskega”. Trdijo, da je “poslanstvo zdravnika zdravljenje pacientov v skladu z medicinsko doktrino in etiko. To in izključno to zdravniki tudi počnemo z vso skrbnostjo in zdravniško predanostjo. Z vso odgovornostjo lahko pacientom zagotovimo, da se v zdravstvenih ustanovah evtanazije ne dogajajo v nobenih okoliščinah”, so zapisali. Izjavo Pleterskega je absolutno demantirala tudi dr. Alenka Forte, ki je sicer govorila iz stališča zdravnice in ne zdravniških organizacij, vsekakor pa se je strinjala, da gre za “hude obtožbe in resno blatenje dobrega imena zdravniških organizacij”.
Kot so pojasnili v Zdravniški zbornici, je “evtanazija v Sloveniji kaznivo dejanje uboja po 115. členu ali umora (na zahrbten način) po 116. členu Kazenskega zakonika. Prav tako je tudi pomoč pri samomoru v Sloveniji kaznivo dejanje po 120. členu Kazenskega zakonika. Vsakdo, ki bi vedel za kakšno takšno dejanje, ga javno pozivamo, da o tem takoj obvesti pristojne organe pregona”.
Ravnanje osrednjih medijev je neetično, Pleterskemu pada kredibilnost
Do osrednjih medijev, ki take trditve širijo, so bili v Zdravniški zbornici ostri: “pridobivanje medijske pozornosti s strašljivimi in neresničnimi izjavami je neetično ravnanje, ki ga obsojamo. S takšnim nastopanjem v javnosti dddr. Pleterski postavlja pod vprašaj lastno kredibilnost. Sprašujemo se, kako resnične so druge navedbe in trditve, ki jih javno podaja, tudi npr. o predlogu zakona o prostovoljnem končanju življenja. Prav tako zavračajo v zadnjem času večkrat izrečene trditve, da predlogu zakona o končanju življenja nasprotuje le del zdravništva, ki, kot trdi dddr. Pleterski: “drži v rokah vodstvo zdravniških organizacij”.
Dr. Komadina: Če zdravnik ne more biti etičen, naj se poklicu odreče
“Vprašanja zdravniške etike so večna, stališča ne “plimujejo”; Hipokrat jih je povzel od svojih predhodnikov in današnji rodovi smo dolžni zdravniški poklic neomadeževan predati svojim naslednikom. Zdravnik je dolžan živeti svoje poslanstvo, tudi ko se udejanja izven svojega poklica, ali pa naj se svojemu poklicu, ki mu je prisegel, odreče”, je bil v svojem zapisu jasen predsednik Slovenskega zdravniškega društva dr. Radko Komadina.
Sporne trditve so demantirale številne druge organizacije
Kot so zapisali, predlogu zakona nasprotuje Komisija za medicinsko etiko, posvetovalno telo ministra za zdravje, ki obravnava vprašanja s področja medicinske etike in deontologije ter daje soglasja, mnenja in pojasnila o posamičnih vprašanjih. Opozorila je podal tudi Razširjeni strokovni kolegij za psihiatrijo. Da predlogu zakona nasprotujeta, sta javno sporočila tako Slovensko zdravniško društvo in Slovenska medicinska akademija. Prav tako je stališče, da nasprotuje predlogu, oblikoval in sprejel Odbor za pravno-etična vprašanja Zdravniške zbornice Slovenije, ki združuje 11 tisoč zdravnikov in zobozdravnikov. V vseh teh mnenjih se zato odražajo večinska mnenja zdravnikov, ki so bila izoblikovana v številnih razpravah.
Dokler niso urejene osnove, debata o evtanaziji ni sprejemljiva
Zakonski predlog o asistiranem samomoru za naše sogovornike ne bi smela biti stvar razprave, dokler se dodobra ne uredi področje paliativne oskrbe in dokler bodo ljudje čakali na operacije, ki so nujne, pa tudi dokler se čakalne vrste v splošnem ne skrajšajo. Dejstvo je, da v zdravstvu niti osnove niso urejene, levi nihilisti s pomočjo institucionalizirane levice pa si prizadevajo k sprejetju asistiranega samomora namesto prizadevanja za izboljšanje kakovosti življenja ljudi.
KSEV: pomoč pri samomoru je v neskladju z osnovnimi poslanstvi zdravniškega poklica
S stališčem Zdravniške zbornice se strinjajo tudi v UKC Ljubljana. Glede tega vprašanja je namreč Komisija za strokovno-etična vprašanja UKC Ljubljana že na majski seji sprejela stališče: “KSEV meni, da je postopek evtanazije in pomoči pri samomoru v neskladju z osnovnimi poslanstvi zdravniškega poklica in poklica izvajalcev zdravstvene nege. Zdravstveni delavci morajo pri svojem delu prvenstveno spoštovati načelo ne škodovati (primum nil nocere), zaradi česar bi bila pomoč pri samomoru ali neposredna evtanazija nesprejemljiva. Hkrati pa to pomeni, da zdravstveni delavci v vseh fazah zdravljenja vestno in dosledno skrbijo za to, da se pacientu lajšajo bolečine, trpljenje in izvaja potrebna paliativna oskrba. KSEV tudi meni, da je v zdravstvenem sistemu Republike Slovenije paliativna oskrba, mreža hospicev in druga potrebna infrastruktura nezadostno razvita. Zaradi tega bi se bilo treba maksimalno prizadevati za ureditev področja paliativne oskrbe. Šele po tem, ko bi bilo to področje ustrezno urejeno, bi bilo smiselno razpravljati o sprejemljivosti evtanazije.
Tudi nekdanji minister za zdravje in zdravnik Dušan Keber se je Pleterskemu pridružil s provokativno izjavo, ki naj bi potrjevala izjavo Pleterskega, in sicer, da “že sedaj prihaja do primerov posegov svojcev v življenje bližnjega iz obupa oziroma nesprejemljivega trpljenja bližnjega, prav tako tudi do pasivne evtanazije. To je poseg, ki ga zdravnik opravi brez vednosti in privoljenja bolnika ali njegovega svojca, ko denimo bolniku predpiše naraščajoče odmerke sedativov, mu ukine hrano ali tekočino, kar nedvomno vodi v smrt, četudi tega ne imenuje pasivna evtanazija, temveč “stranski učinek zdravljenja”, je izjavil.
Dr. Remškar: Dovolj je namigovanj, naj navedejo konkretni primer
Na zgornji izjavi se je za nas odzval tudi dr. Janez Remškar, ki je dejal, da ima “dovolj namigovanj, izjav, besed, ker beseda pri nas ne pomeni nič več. Naj imajo toliko v hlačah in povedo kje, kdaj, kdo. Dovolj imam namigovanj, naj pridejo na dan s konkretnimi primeri”, je bil jasen. V nadaljevanju je povedal, da je v “razbiti in razcepljeni Sloveniji evtanazija postala politično vprašanje in da gre le za to, ali bodo zmagali “prosvetljeni, napredni”, kot je npr. naša nekulturna ministrica za kulturo, brez vrednot ali morda tisti, konservativni (in pri nas je za levičarje vse, kar je konservativno, slabo), ki jim življenje še nekaj pomeni”. Povedal je, da se je kot zdravnik v intenzivi sam dnevno srečeval s smrtjo in da lahko zagotovi, da je “vsakomur (razen resnično vernim) njihov konec zanje nesprejemljiv”.
“Lahko je filozofom, politikom ali celo svojcem, kot je dr. Pleterski, vsevprek obsojati, kot je naredil v svojem opozorilu. Lahko je tudi prof. dr. Kebru, ki na to gleda povsem iz političnega zornega kota. Res je, da evtanazija ni samo tema zdravnikov in še manj samo sodne medicine, kot je to pri nas še vedno ustaljeno še iz časov enoumja. Če laiki govore o pasivni medicini, ne vedo, o čem govore. Opustitev neutemeljenega zdravljenja ni evtanazija. V moji praksi smo se za tak način za nadaljevanje zdravljenja, torej ozdravljenja bolečin, pomoči pri dihalni stiski, odločali na konziliju in obvestili sorodnike. Bolniku smo ves čas puščali upanje, da še ni konec življenja,” je dejal dr. Remškar.
Tanja Brkić