Mestna občina Ljubljana (Mol) je na ustavno sodišče vložila zahtevo za presojo ustavnosti novele zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev z zahtevo za zadržanje izvajanja, so na občini potrdili za STA. Po besedah državne sekretarke na ministrstvu za obrambo Vide Čadonič Špelič ne vidijo razloga “ne za eno ne za drugo dejanje“.
Čadonič Špeličeva je na novinarski konferenci o uresničevanju novele zakona dejala, da so pripravili odgovor na zahtevo za ustavno presojo in zadržanje izvajanja novele in ga bodo posredovali vladi. Prepričani so, da se bo pokop nekoč tudi zgodil, saj si žrtve zaslužijo spoštovanje, je poudarila. Spomnila je, da je DZ novelo sprejel 26. maja, veljati pa je začela 4. junija.
Po njenih besedah je bilo nato treba implementirati tri glavne točke, in sicer uvesti postopek za izdajo odločbe o ugotovitvi smrti ter sprejeti pravilnik o ravnanju z biološkimi vzorci in profili DNK za namen identifikacije žrtev iz prikritih vojnih grobišč ter pravilnik o pogojih za pieteten prenos in pokop posmrtnih ostankov žrtev. “Mi kot matično ministrstvo ugotavljamo, da smo do sedaj v tem kratkem času izpeljali vse aktivnosti in vse naloge, da bi se dejansko ta pokop lahko začel,” je povedala.
Janković zavrača dialog
Po njenih besedah so že komunicirali z javnim podjetjem Žale, tam so bili tudi na obisku, in večkrat osebno in pisno komunicirali z Mestno občino Ljubljana, največkrat z dvema podžupanoma. Z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem pa se doslej niso sestali. “V kolikor bi hoteli izpeljati trajni in pietetni pokop teh žrtev, dejansko potrebujemo dogovor z Molom, ki nam bi določil pokopno mesto znotraj pokopališča Žale, kot določa zakon,” je pojasnila. Dodala je, da od Mola niso dobili odgovora, so pa prejšnji teden dobili zahtevo za ustavno presojo zakona in za začasno zadržanje.
Ustavno sodišče je že požegnalo sporen “kočevski proces”
Janković torej računa na levo večino sodnikov, ki jih je levica na ustavno sodišče “parkirala” v zadnjih letih. Zato odločitev v zadevi pokopa žrtev komunističnega nasilja ne bo samoumevna. V normalni evropski državi, utemeljeni na vladavini prava, bi namreč vsako ustavno sodišče tovrstno pobudo zavrglo. Spomnimo namreč, da je ustavno sodišče leta 2022 potrdilo partizanski montirani “kočevski proces”, za katerega je takratni ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič dejal, da proces ni bil sojenje sodišča, zlasti ne neodvisnega sodišča. Šlo naj bi za klasičen primer izvensodnih umorov revolucionarnih skupin zunaj okvira formalizirane države. Pravno ga je označil za vojno hudodelstvo in zločin proti človečnosti.
Jaklič je trdil, da kočevski proces ni imel značilnosti demokratičnih sodišč, ker:
- Telo, ki je “sodilo”, ni bilo neodvisno sodišče, temveč v rokah paravojaških komunističnih revolucionarjev in v civiliziranem svetu sploh ne šteje za sodišče.
- Obtožencu je bila hudo kršena pravica do obrambe (obtožnica vročena le ure pred sojenjem, zagovornik je bil hkrati tudi zasliševalec, en zagovornik za več obtoženih).
- Sodnik je nastopal tudi v vlogi tožilca/preiskovalca (pristranskost).
- Ni bilo pravice do pritožbe.
- Sodba o smrtni kazni obsojencu ni bila vročena, preden je bila kazen izvršena (to je kršilo celo lastni procesni predpis tistega “sodišča”).
- Postopek kot celota je bil nepošten in je pomenil uporabo gole arbitrarne sile.
C. Š.