“Mene ta svet RTVS spominja na svete pred letom 1990, na svete iz prejšnjega režima. Na nek način smo dobili repliko prejšnjega režima. In ne glede na to, kaj je meni všeč ali ne – ko to gledam, ne morem reči drugače,” je v oddaji Beremo dejal kolumnist Nežmah.
V tokratni oddaji Beremo je televizijski voditelj Metod Berlec gostil kolumnista in televizijskega komentatorja Bernarda Nežmaha. Med drugim sta spregovorila o področju novinarstva, zlasti v luči zadnjih dogodkov na RTV Slovenija. Berlec je spomnil na novinarsko stavko na javnem mediju, kjer je pri stavkajočih novinarjih nespregledljivo, da šteje zgolj njihova parcialna resnica. Nežmah: “Seveda je problem medijski aktivizem, ko nekdo pravi, da se bori za dobre ideje, sedaj pa mora to zgolj realizirati skozi besedila ali TV-prispevke.” Nežmah se nagiba k prepričanju, da ne obstajajo zgolj negativne ali pozitivne ideje. Ključno pri tem je, da se ohranja objektivizem. V medijih je ključno predstaviti oba vidika neke zgodbe ne glede na to, ali je nekomu nek vidik bližji ali ne. Prav tako je ključno razumeti nek konkreten fenomen. Obenem pa se je treba izogibati namenjanju pozornosti zgolj šibkim točkam določenega fenomena in zapostavljanju njegovih ključnih vidikov.
Nežmah se je dotaknil tudi novega sveta RTV Slovenija, kjer sami zase pravijo, da so “najboljši doslej”, obenem pa trdijo, da bo izvolili “najboljšega direktorja vseh časov”. “To pravijo o sebi. Lahko to merimo? Zadevo je potrebno postaviti v širši kontekst, pogledati njihova dejanja, jih primerjati z drugimi. V primeru tega sveta lahko povsem jasno vidimo, da njihovo glasovanje, ki deluje po principu “vsi za, nihče proti” … Človek se sprašuje, zakaj je sploh potrebnih 17 svetnikov,” je svoje opažanje delil Nežmah. V nadaljevanju pa se je dotaknil zgodovine posameznih svetov RTVS (od leta 1990 dalje). Po njegovem česa podobnega, kot imamo danes, še nismo imeli. Sveti RTVS so bili v preteklosti raznoliki, prihajalo je do idejnih nasprotij. Nežmah: “Mene ta svet RTVS spominja na svete pred letom 1990, na svete iz prejšnjega režima. Na nek način smo dobili repliko prejšnjega režima. In ne glede na to, kaj je meni všeč ali ne – ko to gledam, ne morem reči drugače.”
Poleg tega je neopazno, da različnih akterjev na RTVS ne obravnavajo z enakimi merili. Ko je denimo srbski predsednik Aleksandar Vučić verbalno obračunal z RTV novinarjem, so mediji to kritično obravnavali. Ko pa je nekaj podobnega z novinarjem Demokracije storil premier Robert Golob pa obsodbe ni bilo zaznati. “Temu ne morem več reči “fer” novinarstvo,” je pojasnil Nežmah. Še en pereč problem medijev pa so po njegovem hvalospevi, ki jih pojejo določenim političnim akterjem, jih pretirano častijo itd. V nadaljevanju pa je spomnil, da smo bili zadnje mesece priča izjemnemu pritisku vladajoče koalicije na Ustavno sodišče RS, da naj hitro odloči glede sporne novele zakona o RTV Slovenija in da je predsednik vlade Golob sodišče pozival k hitri odločitvi. Berlec: “Priča smo bili izrednim pritiskom, če bi kaj takšnega počel prejšnji predsednik vlade Janez Janša, bi slovenski medijski prostor, zlasti levi aktivisti, ponorel.”
“V konkretnem primeru pa smo bili priča temu, da je US oziroma štirje sodniki, pokleknili, razveljavili prejšnjo odločitev petih ustavnih sodnikov, vladajoči koaliciji pa je uspel začetek dokončnega prevzema javne TV.” Nežmah prav tako opaža, da veliki mediji Janševih potez ne merijo z enakimi merili kot Golobovih. Neverjetno se mu zdi, kako veliko število novinarjev je stavkalo … Kot probleme pa so navajali, da so bili v nekih disciplinskih postopkih, sicer brez epiloga. Iz preteklosti se Nežmah ni mogel spomniti enak močnih protestov. Spomnil je, da je v času Janševe vlade med nekaterimi novinarji veljalo, da je na oblasti strahovlada. To vsekakor ni ustrezalo resničnosti, saj so novinarji lahko protestirali in celo pozivali k Janševi smrti. “Za časa resnične strahovlade, osrednji časopisi niso denimo pisali “Hitler je zločinec” … V razmerah, kjer je mogoče protestirati proti šefom, obstaja največja možna mera tolerance.” V primeru raznih tiskanih dnevnikov, ko je resnično prihajalo do večjega števila odpustitev, Nežmah sploh ni zasledil kakršnega koli nasprotovanja.
Del novinarjev RTV Slovenija, ki je protestiral, zaradi tega niso doletele nikakršne sankcije. Nežmah se je dotaknil tudi samega odločanja Ustavnega sodišča v primeru RTV Slovenija, za katerega meni, da odstopa od prava, zato bo zelo na mestu, da se zadeve loti še kakšna višja evropska inštitucija. Nežmaha hkrati skrbi dejstvo, da so starejši ustavni sodniki v preteklosti razmišljali o svojem ugledu, zavedajoč se, da bi neka zadeva utegnila priti na Evropsko sodišče, kar je tudi vplivalo na njihove poteze. Sedanji ustavni sodniki pa te skrbi očitno nimajo. “Odločil si se zamenjati nek sistem, ki je deloval 20 let, samo zato, da ga zamenjaš in si a priori rekel, da je nek drug sistem, za kakršnega ni primera, idealen.” Na takšen način deluje tudi novi svet RTVS, ki se sklicuje na neke absolutne avtoritete, denimo varuha človekovih pravic. Spomnil je še, da v državi vlada, ne tisti, ki je najboljši, ampak tisti, ki je na volitvah prepričal največ ljudi. Toda to mu še ne daje pravice do obračunavanja s preteklostjo, zamenjavo institucij itd. Nežmah: “To je neugodno, to je na nek način mehka varianta prihoda komunizma.”
Domen Mezeg