Pred letošnjimi volitvami v evropski parlament se odpira vprašanje, ali bo tudi tokrat – kot že pred petimi leti − glavna tema predvolilne kampanje vprašanje centralizacije EU, statusa posameznih članic, vprašanje migracij in navsezadnje vprašanje globalizma, kar koli že ta izraz pomeni.
Še pred dobrimi dvajsetimi leti, v času po 11. septembru 2001, ko se je zgodil strahovit teroristični napad na zgradbo Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku, so bili t. i. antiglobalistični protesti levičarjev praktično ves čas na dnevnem redu. Dejansko je šlo za proteste proti politiki ZDA in Zahoda nasploh, s tem pa tudi za moralno podporo islamistom. Takrat se je zdelo, da protestnikom kljub vsemu ni nerodno nositi kavbojk, gledati ameriških filmov in obedovati v McDonaldsu.
Malo kasneje pa so se začeli krepiti globalni novolevičarski koncepti: ekosocializem, prebujenstvo, LGBT, »multikulti« itd. Predvsem po letu 2015 se je predvsem z močno podporo evropske levice (in s tiho privolitvijo precejšnjega dela desne sredine) močno okrepil pritok migrantov v Evropo, čemur je sledila reakcija v obliki javnomnenjske krepitve nacionalističnih strank, ki nikoli niso skrivale svojega odpora že do same ideje Evropske unije (kaj šele njene izvedbe v praksi), vzpon opcije »alt right« in s tem tudi suverenizma kot nekakšnega odpora proti globalističnim načrtom od Združenih narodov do Mednarodnega gospodarskega foruma v Davosu, ki naj bi gradili »nov svetovni red«.
Ta razcep se je na Slovenskem močneje izrazil leta 2019, vendar je realno razmerje moči pokazalo, da še vedno večji del javnosti podpira reformo EU kot pa njeno razbitje. Rezultati volitev v evropski parlament so to potrdili: od osmih poslanskih mest so štiri pripadla Evropski ljudski stranki (pustimo ob strani dejstvo, da znana slovenska evroposlanka iz teh vrst odkrito sodeluje z levico). Na drugi strani je denimo lista Domovinske lige, stranke, ki je v tistem času veliko obetala in je zastopala suverenizem, dobila samo 1,7 odstotka ne glede na siceršnjo glasnost in prepoznavnost njenih kandidatov. Za izvolitev enega poslanca je namreč potrebnih najmanj deset odstotkov glasov.
Pojem »suverenizem« je dejansko težko definirati, saj je koncept suverenosti, kot ugotavljajo politologi, nasploh zelo nestabilen in velikokrat odvisen od konkretnih okoliščin. Maja 1989 razglašena osrednja zahteva Majniške deklaracije – »suverena država slovenskega naroda« − je bila odziv na tedanje razmere, ko sta o slovenski usodi odločala partija (tudi slovenska) in Beograd. Miloševićeva Srbija pa je še vedno vztrajala pri reformi skupne države »en človek, en glas«, po načelu centralizacije torej in brez varovalk, kot je denimo pravica veta posamezne republike. Dobro leto kasneje je tedanja (že večstrankarska) skupščina sprejela Deklaracijo o suverenosti (nanašala se je na pretrganje vezi s pravnim redom SFRJ), ki pa tisti čas v praksi ni imela realnih učinkov. Svojo pravo suverenost je Slovenija začela uveljavljati z dejanskim prevzemom oblasti takoj po sprejetih osamosvojitvenih aktih (25. junija 1991), vendar so šele monetarna osamosvojitev, odhod JLA iz Slovenije in mednarodno priznanje omogočili, da je Republika Slovenija v polnosti postala suverena država.
Danes je mogoče večkrat slišati očitek, da smo že pridobljeno suverenost zapravili leta 2004 z dokončno (in referendumsko potrjeno) pridružitvijo EU, češ da Slovenija, njena leva in desna politična elita, deluje samo še kot izpostava Bruslja. To je močno pretirana teza, res pa je, da politika EU denimo pri svojem ekosocializmu in že kar fanatičnem vztrajanju pri t. i. zelenem prehodu in brezogljični družbi že skoraj spominja na leninistični koncept »demokratičnega centralizma«. K sreči obstajajo tudi varovalke, ki lahko tok odločanja poženejo v obratno smer, »od spodaj navzgor« torej, saj evropski parlament ni edini odločevalec v EU. Rešitev problema pa je v tem, da krepimo tovrstne varovalke, pa tudi svojo identiteto in odpor proti levičarskim ideologemom − ne pa »sloexita«, ki nam ga ponujajo nekateri skrajni levičarji in (prorusko usmerjeni) skrajni desničarji.
Zagotovo ima EU tako svoje pluse kot tudi minuse, a denimo deset let pred vstopom si nihče ni upal predstavljati, da bomo lahko v (skoraj) vseh članicah plačevali v isti valuti, prehajali mejo brez ustavljanja in se otresli carinskih dajatev. To seveda ne pomeni, da se lahko kar sprijaznimo s pišmeuharskim ignorantstvom dosedanje podpredsednice Evropske komisije, ki je politkomisarsko oprala glavo slovenskim ustavnim sodnikom, čemur se je (še vedno premajhen) del slovenskih poslancev v evropskem parlamentu odločno uprl. Letošnji junij je tako priložnost, da v hram evropske demokracije izvolimo kandidate, ki bodo branili slovensko identiteto in demokracijo kot vrednoto.
Gašper Blažič