Zgodba Marjana Klobučarja je nenavadna. Njegov oče in teta sta leta 1962 v Poljubinu od občine kupila staro hišo, potrebno obnove. Hiša je bila stara 150 let, stavbišče in dvorišče pa sta dobila v brezplačen najem za nedoločen čas. Ker je Marjanov oče živel na Blejski Dobravi na Gorenjskem, je tam izdelal betonske zidake in pripravil les za gradnjo ter streho. Naročil je izdelavo gradbenega načrta in pridobil gradbeno dovoljenje. Nato je pripeljal gradbeni material iz Poljubina in leta 1965 začel z obnovo hiše.
Tistega poletja je veliko deževalo, še posebej pa tiste noči, ko je v hišo tako zamakalo, da je moral skupaj s prijatelji noč preživeti pri sosedih. Ker se je sesul dotrajan strop, pa tudi stari dimnik, sta se s sestro sprla. Marjanov oče je svoji sestri izplačal njen delež vplačila in z obnovo hiše nadaljeval sam. Tako so s prijatelji in sorodniki porušili stari del hiše, da je ostal samo obok. Hišo je s svojimi rokami zgradil praktično na novo. Pozidal je obok hiše z betonskimi zidaki, predelne stene pa z opeko. Napeljal je vodovod in elektriko ter po tleh položil ladijski pod.
A ker je imel delo na Gorenjskem, se Friderik Klobučar nikoli ni preselil na Primorsko. Se je pa tja skupaj s svojim partnerjem, duševnim bolnikom, vselila njegova sestra, saj se je morala zaradi upokojitve izseliti iz občinskega stanovanja. Klobučar ji je bivanje v izplačani hiši dovolil zato, ker ni imela kam iti. Brat je svoji sestri Mici dovolil prebivanje v hiši vse do njene smrti.
Hišo, ki nikoli ni bila njena, je zapustila nečaku
Friderik Klobučar je leta 1981 po kratki, a hudi bolezni umrl, svojima otrokoma pa je prepustil vsakemu polovico hiše. A njegova sestra je imela drugačne načrte. Ker sta imela z bratom samo ustni dogovor, pogodba o izplačilu hiše nikoli ni bila overjena pri notarju. Mici je hišo, ki ni bila njena, v oporoki zapustila svojemu nečaku. Zato ni nenavadno, da si ta dedovanje razlaga drugače kot Marjan Klobučar. Hiše se želi polastiti.
Od tu naprej Marjan s svojimi sorodniki bije umazano bitko. Leta 1999 je bil priča neverjetnemu teatru na Okrožnem sodišču v Tolminu, ko sodnice niso upoštevale zgodovinskih dejstev in so verjele dokumentom, za katere naš sogovornik pravi, da so bili s pomočjo vplivnih lokalnih oblastnikov ponarejeni, da bi dokazali, da je hiša v 80-odstotni lasti tete, čeprav jo je brat pred mnogimi leti v resnici izplačal. Marjan je tožbo izgubil, spodnja polovica hiše je pripadla njegovemu bratrancu.
Izmišljeni in ponarejeni dokumenti povzročajo preglavice
Naš sogovornik se počuti nemočnega, drugorazrednega. Podobe ponarejenih dokumentov pa ga zasledujejo. V teh teta trdi, da je za več kot 100 tisoč nemških mark uredila Klobučarjevo kopalnico v zgornjem nadstropju. V trgovini naj bi kupila material za več kot 48 milijonov dinarjev – in to z 200 nemškimi markami pokojnine! Ponaredili so dokumente, v katerih je bilo prikazano, da naj bi teta v Italiji kupila določene stvari in jih s 340-odstotno podražitvijo, šlo je za izmišljeni tečaj, prodala svojemu bratu.
Ekipa Drugorazredni je obiskala propadajočo hišo v Tolminu in na lastne oči ugotovila, da v hiši ni ne duha ne sluha o tem, da bi kdo kdaj kaj vlagal. To so nam potrdili tudi okoliški sosedje, ki vedo, da ima Klobučarjev bratranec v Tolminu velik vpliv – in da so mu nekdanji partijski funkcionarji pomagali prirediti dokumente po njegovem okusu – kot v starih časih.
Več o tolminski štoriji si lahko ogledate v spodnji YouTube povezavi na oddajo Drugorazredni.
L. S. [povzeto po oddaji Drugorazredni]