Pred določitvijo datuma letošnjih parlamentarnih volitev je predvolilna kampanja v polnem teku. Že zdaj pa je jasno, da bodo to najbolj prelomne volitve po letu 1990- odločalo se bo o dolgoročni prihodnosti Slovenije. Bomo Slovenci izrabili to veliko priložnost?
Pred štirimi leti, ko je v okviru skrajno zaostrenih okoliščin- predsednik SDS Janez Janša je moral oditi v zapor zaradi krivičnega konstrukta Patria, sodbo pa je kasneje razveljavilo ustavno sodišče- na volitvah zmagala tedaj novoustanovljena “instantna” stranka SMC pod vodstvom “etičnega” Mira Cerarja, je bila udeležba na volitvah okoli 50 odstotna. Če primerjamo to z volitvami na Madžarskem zadnjo nedeljo, je bila udeležba tam skoraj 70 odstotna, kar je sedem odstotnih točk več v primerjavi z udeležbo pred štirimi leti, Je to dobra napoved tudi za trende v Sloveniji? Poglejmo.
Orban za spodbudo
Tako na Madžarskem kot tudi v Sloveniji so bile prejšnje volitve leta 2014, ko se še ni govorilo o velikem migrantskem valu v Evropo po t. i. balkanski poti. Ta val se je začel jeseni 2015 in se nadaljeval v letu 2016. Madžarska je reagirala silovito- s postavljanjem ograje na svoji (južni in vzhodni) meji. S tem je premier Viktor Orban, ki je nedavno osvojil zmago za še tretji mandat, povzročil negodovanje v Bruslju, kjer si “idealistični” uradniki še vedno predstavljajo, da bodo migranti z Bližnjega vzhoda prinesli nadomestilo za pomanjkanje deloven sile pa tudi številne visoko izobražene kadre. To očitno velja tudi za Slovenijo, kjer si sedanja vladajoča elita očitno želi, da bi s pomočjo priseljencev toliko spremenila sestavo volilnega telesa, da bi lahko trajno zadržala oblast. Tudi zato bodo letošnje volitve odločilne, saj se lahko zgodi, da bo kasneje veliko težje doseči potrebne spremembe.
Velika ponudba strank
Očitno se mnogi tega ne zavedajo, saj nove stranke rastejo kot gobe po dežju tudi na pomladni strani, kjer se je obstoječim strankam (SDS, NSi in zunajparlamentarni SLS) že pred časom pridružila Združena desnica, ki za zdaj združuje le Novo ljudsko stranko ter Glas za otroke in družine, lahko pa se zgodi, da se jima bo pridružila še katera od pobud, ki bi sicer ostala pred vrati parlamenta. Denimo stranka Davkoplačevalci se ne damo, katere prepoznavni obraz je Vili Kovačič. Škoda le, ker za zdaj ni znamenj, da bi se tudi sicer maloštevilni podjetniško-gospodarski sektor povezal v resno alternativo. Ustanovitev liberalne stranke Prstan je bila preklicana, morda bi več sreče lahko imela za zdaj neznana Gospodarsko aktivna stranka pod vodstvom predsednika državnega sveta Alojza Kovšce. Vendar se za glasove znotraj nasprotnikov vladajoče elite bojujeta tudi Dobra država (Bojan Dobovšek) in Lista novinarja Bojana Požarja. Na drugi strani pa ej nastala tudi nova politična pobuda Janka Vebra, ki se umešča med SD in Levico. V ta krog se skušata prebiti tudi Solidarnost in Demokratična stranka dela pod vodstvom Franca Žnidaršiča. Zanimivo pa je, kar opažajo celo analitiki iz vrst tranzicijske levice, da je ponudba na “desnici” “razkošnejša”. Ankete zaznavajo tudi stranko ReSEST- vodi jo manj znani Martin Ivec-, ki bi rada pritegnila pritegnila predvsem dosedanje “vsegliharje” in tiste, ki se volitev niso udeleževali, odprla pa je zbiranje podpisov za referendum o drugem tiru Divača-Koper.
Kdo dela za blagor države?
Ne glede na to pa je že zdaj jasno, da je najprej potrebno predvsem dvoje- oditi na volitve in k temu nagovoriti tudi tiste, ki jih politika sicer ne zanima. Pomladna stran namreč veliko stavi na javne shode in okrogle mize, ki pa imajo tudi slabo lastnost, saj na njih prepričujejo že prepričane, saj se jih večinoma udeležujejo tisti, ki že vedo, koga bodo volili. Bistvo teh javnih tribun -ena od njih je bila prejšnji teden na Pivki- je predvsem v tem, da se ustvari namera o oblikovanju predvolilne zaveze za kasnejše skupno oblikovanje vlade, kar seveda pomaga premagovati razočaranje. Tako je na omenjeni javni tribuni Franc Kangler opozoril, da namesto upokojencev danes “nekoga bolj skrbi Palestina”, ne pa denimo Slovenija. S tem je namignil na zunanjega ministra in predsednika DeSUS Karla Erjavca pa tudi na predsednika Državnega zbora RS Milana Brgleza, ki je prejšnji teden skoraj izgubil živce, ker se mu je parlamentarni postopek (potrditev priznanja Palestine na odboru za zunanje zadeve) ponesrečil in zadeva ni prišla na dnevni red Državnega zbora. Brglez je pred časom zagovarjal, da je priznanje Palestine potrebno doseči v skladu z zakonom, torej da priznanje predlaga vlada.
Kakorkoli že, to je le vrh leden gore v zgodbi o tem, kako sedanji vladajoči eliti “dol visi” za blagor republike. V zvezi s tem je predsednik SDS Janez Janša v Pivki spomnil, da je slovenski prostor neugoden za tuje investitorje tudi zaradi previsokih davkov. A vprašanje je, ali bodo sporočila, ki prihajajo z javnih tribun, slišali tisti, ki so nad državo tako rekoč obupali in se zatekajo v fatalizem, češ da se z zamenjavo elite na oblasti ne bo nič izboljšalo. Kaj torej storiti? Najprej ignorirati ankete v režimskem časopisju, ki največkrat manipulirajo z javnim mnenjem. Volitve na Madžarskem so nedvomno pozitivna spodbuda, a še zdaleč to en sme biti razlog, da pomladna stran zaspi, pač pa da energijo usmeri tja, kamor je najbolj potrebno. “Šok, ki je prišel iz Madžarske, se je zgodil za tiste, ki so upali, da bo orkestrirana gonja po vsem svetu obrodila sadove. Madžari so dokazali, da zanjo razmišljati, upajmo, da se bo to izkazalo tudi za Slovence na naslednjih volitvah,” je dogajanje na Madžarskem nedavno komentiral Janša.
Ko je Bog na prvem mestu
Ali torej obstaja možnost, da na letošnjih parlamentranih volitvah pride do preobrata? Nekateri zmago Orbana in njegove stranke Fidesz na Madžarskem postavljajo kot antipod Janševi SDS, češ da je slednja v skoraj tridesetih letih v Sloveniji zmagala samo enkrat, pa še to “po pomoti”. Toda po drugi strani ne gre prezreti okuženosti slovenskega političnega prostora z močnim vplivom t. i. globoke države, ki se zdi kot nekakšen jerihonski zid, kar se navsezadnje manifestira tudi v ukradenih volitvah. Na Madžarskem se je jerihonski zid že zdavnaj podrl, saj je Orbanu doslej uspelo odbiti vse napade t. i. imperija nevladnih organizacij, ki jih financira razvpiti multimilijarderski “filantrop” George Soros. Orbanu je to uspelo zato, ker si je vzel krščanstvo kot glavni temelj svojega delovanja. V svojem božičnem nagovoru decembra letos je med drugim dejal: “Če do nedavnega ni bilo mogoče slišati teze snovalcev, se pravi očetov Evropske unije, ki so pred 60 leti začrtali smer. “Evropa bo krščanska, ali pa je ne bo”, je takrat rekel Robert Schuman.
Leto 2017 je evropske države postavilo pred zgodovinsko nalogo. Svobodni evropski narodi in od svobodnih ljudi izbrane nacionalne vlade so dobile nalogo, da ubranijo krščansko kulturo. Ne zaradi drugih, ampak zaradi samih sebe, zaradi družine, naroda, države in doma vseh domov- naše Evrope (Celoten govor je objavljen na spletnem portalu kavarna-hayek.wordpress.com). Morda se prav v Orbanovi božični poslanici skriva ključ do rešitve. Namreč v krščanstvu, ki ni samo pasivna pripadnost neki kulturi, pač pa vključuje tudi post in molitev za domovino. Sad takšne drže pa je tudi prebujen državljanski pogum ter ljubezen do domovine in svojega naroda, kar se kaže tudi v skrbi za skupno dobro, vključno z množično udeležbo na volitvah.
Nas bodo prebudili migranti?
Za zdaj se zdi, da v Sloveniji tega zanosa močno primanjkuje. Se bo pa to vprašanje začelo aktivneje pojavljati v primeru, če se bo naša država v prihodnjih tednih znova srečala z akutno zaostritvijo migrantskega vprašanja, saj Belo krajino že zdaj oblegajo ilegalni migranti, ki prihajajo prek BIH in Hrvaške ter nato prečkajo Kolpo na kraju, kjer je bila odstranjena bodeča žica. Bo torej volitve tokrat za spremembo namesto zrežiranih afer v slogu Patrie tokrat zaznamovalo migrantsko vprašanje? Bomo videli. Zdi se namreč, da je ogrožena varnost edino, kar lahko spravi “zaspane medvede” na volitve.
Gašper Blažič, Demokracija