Nedolgo nazaj je v Mihovici pri Šentjerneju prišlo do novega primera brutalnega romskega nasilja, v katerem je Andrej Brečko utrpel hudo poškodbo glave. Ker s strani oblastnikov odločnih reakcij ni, bi človek pričakoval, da bi se odločno zganile vsaj nevladne organizacije, katerih poslanstvo je opozarjanje na kršitve človekovih pravic, kot je denimo varuh človekovih pravic, a temu žal ni tako.
Andrej Brečko se je po napadu pogovarjal z znanim blogerjem in youtuberjem Tomažem Gorcem. V zvezi z državnimi institucijami je navedel, da je odzivna edino policija. Izrazil je veliko kritiko do države, torej do vlade, ki po njegovih besedah nima nobenega posluha za romsko problematiko.
“Tako, da je kup enih organizacij, ki nudijo zaščito Romom ali migrantom ali komur koli. Nam, večinskemu prebivalstvu – si lahko ne vem v kakšnih težkih razmerah – nobeden ne pride pomagat. Razen policija …,” je bil kritičen Brečko. Še posebej je izrazil razočaranje do postopanja varuha človekovih pravic: “Kritika na varuha človekovih pravic. Mi smo mu tolikokrat pisali za razne zadeve, a njegov odgovor je bil vedno: Žal ne moremo nič pomagati. Kakšen varuh človekovih pravic je to?”
Ob nereakciji Varuha za človekove pravice RS se lahko samo vprašamo, kakšna je sploh vloga takšne institucije, če pa se ta v praksi ne zna odzvati, ko človek potrebuje zaščito. Čeprav je vplivanje Varuha za človekove pravice RS neformalno in nima pristojnosti oblastnega odločanja, bi moral predstavljati nekakšno prvo varovalko, ki bi na ves glas opozorila na težave in s tem pritisnila na pristojne organe, da reagirajo skladno s svojimi pristojnostmi.
Vsi smo enaki pred zakonom
Ukrepanje varuha na področju romske problematike je potrebno, saj je ta že precej časa nevzdržna, zlasti za prebivalce v jugovzhodnem delu Slovenije, ki živijo v neposredni bližini Romov. Varuh bi nedvomno moral predstavljati aktivnega zagovornika človekovih pravic vseh, ne zgolj pripadnikov manjšin, ampak tudi pripadnikov večinskega prebivalstva, ki živijo v strahu za lastno varnost in varnost svojih družin. V nasprotnem primeru se namreč sporoča, da je nekaterim dovoljeno vse, drugim pa ne, kar je v državi, ki se ima za pravno in kjer naj bi bili vsi enaki pred zakonom, naravnost nesprejemljivo.
Za delovanje varuha plačujemo vsi
Ne pozabimo, da se na koncu dneva varuha človekovih pravic financira iz javnih sredstev. Iz zakona o varuhu človekovih pravic namreč izhaja, da sredstva za delo varuha določi državni zbor v državnem proračunu. Kot je mogoče videti, sredstva niso ravno majhna. Za leto 2022 je državni zbor v proračunu namenil 3. 831.134 evrov, za leto 2023 pa je bil sprejet proračunski okvir v višini 3 .913 .552 evrov (podrobneje – tukaj). Navkljub temu pa se očitno ne morejo zaščititi ljudi, ki so vsakodnevno izpostavljeni grožnjam, nasilju in strahu za lastno varnost ter varnost svojih najbližjih.
Glede na sredstva, ki se namenjajo za delovanje varuha, ljudje seveda upravičeno pričakujejo odločnejše ravnanje, tudi ko gre za problematiko, ki ni od včeraj in je politično občutljiva. Drugače pa je res težko očitati tistim, ki menijo, da v nasprotnem primeru takšne institucije sploh ne potrebujemo.
S. K.