Bruseljski medij Politico je v zadnjih dneh z zaskrbljenim tonom zapisal, da Evropa “drsi v desno”. Na Nizozemskem vodi Geert Wilders, Viktor Orbán utrjuje oblast na Madžarskem, Robert Fico je znova prevzel vlado na Slovaškem, Andrej Babiš zmagal na Češkem, v Nemčiji se krepi AfD – in zdaj naj bi bila Francija naslednja, kjer bi lahko oblast prevzela Marine Le Pen. Za bruseljske kroge, vajene liberalno-leve prevlade, je to dovolj, da sprožijo alarm.
Evropski politični zemljevid se hitro spreminja. Kar se v bruseljski perspektivi zdi “najhujša nočna mora Evropske unije”, mnogim evropskim volivcem pomeni le politično prebujenje po desetletjih utrujenosti od birokratskih struktur, neučinkovitih reform in ideološke enosmernosti.
V središču te nove napetosti pa je Francija. Predsednik Emmanuel Macron se sooča z razpadom politične podpore, neuspešnimi poskusi oblikovanja vlade in vse glasnejšimi pozivi k odstopu. Po zadnjem fiasku, ko je nova vlada propadla po le 14 urah, se zdi nov volilni krog neizbežen.
V Politicu zato svarijo pred scenarijem, v katerem bi Francijo, eno od ustanovnih članic EU, zastopala Marine Le Pen – voditeljica Nacionalnega zborovanja, ki že dolgo kritizira centralizacijo moči v Bruslju, migracijsko politiko in podnebne omejitve. Za evropsko birokracijo, ki je navajena poslušnih partnerjev, bi bila taka sprememba šok. Za mnoge volivce pa bi to pomenilo korak k večji demokratičnosti – k vračanju teže od neizvoljenih uradnikov nazaj k volji ljudi.
Evropa brez levega monopola?
Vzpon desnih in konservativnih gibanj po Evropi ni naključje. Gre za odraz dolgoletnega nezadovoljstva: zaradi inflacije, migracijske krize, energetske negotovosti in občutka, da evropske politike že dolgo ne odražajo vsakdanjih skrbi državljanov. Ko Bruselj opozarja, da bi prihod Marine Le Pen pomenil “razpad evropske enotnosti”, številni analitiki opozarjajo, da je resnična nevarnost ravno v zatiranju politične raznolikosti. Unija, ki naj bi temeljila na pluralnosti, ne more preživeti, če bo vsak odklon od liberalnega konsenza razumljen kot “grožnja”.
Nacionalni interesi – ali nova ravnotežja?
Marie Le Pen se ne zavzema za izstop Francije iz EU, temveč za reformo Unije v smeri večje enakopravnosti in spoštovanja suverenosti držav. Podobno razmišljajo tudi Viktor Orbán, Robert Fico in Andrej Babiš – vsi zagovarjajo članstvo v EU, a z močnejšim poudarkom na nacionalnih interesih.
To ni razpad Unije, temveč preoblikovanje njenega notranjega ravnotežja. Desni val v Evropi ne prinaša nujno razkola, temveč zahtevo po tem, da se evropske institucije znova približajo državam in ljudem, ki jih predstavljajo.
Desnica kot korektiv, ne grožnja
Politico opozarja, da bi povezovanje evropskih desnih strank lahko “blokiralo odločanje v EU”. Toda vprašanje je, ali bi to res pomenilo krizo – ali pa le nujno korekcijo po desetletjih ideološke prevlade ene politične smeri. Evropa morda res vstopa v novo poglavje, a to še ne pomeni “nočne more” in razpada, ampak konec dolgoletne politične enostranskosti – in začetek resnične evropske pluralnosti.
A. G.