Primer Stefonknee Wolscht, kanadskega moškega, ki se je odločil, da ni samo ženska, ujeta v moškem telesu, ampak da je v njem ujeta šestletna deklica, je na spletu pritegnil precej pozornosti. Najprej sem mislil, da gre za potegavščino, toda ne, izkazalo se je, da so norci prevzeli oblast nad norišnico in da je zgodba resnična.
Toda tudi če bi šlo zgolj za bolno šalo, bi zgodba razkrila notranjo logiko politike, ki jo trenutno vodi levica. Britanski portal Pink News poroča, da je zgodba povzročila nemir tudi med nekaterimi transseksualci. Seveda ne zaradi krivice, ki se je zgodila Wolschtovi ženi in otrokom, tem simbolom malomeščanskega zatiranja, ki so zgolj postranska škoda veličastne revolucije Sebičnosti. Ne. Vznemirjeni so zato, ker njegova trditev, da je drugačne starosti, “sramoti njihova prizadevanja”.
Zakaj bi bila pa starost izjema, če si lahko izbiramo spol?
Hitro bi lahko ugotovili, da je stanje, ko je v odraslem telesu v resnici ujet majhen otrok, danes v družbi vedno pogostejše. Nedavni dogodki na nekaterih izmed najboljših ameriških univerz namreč jasno kažejo, da je trans-age ljudi vedno več, da so vedno bolj vplivni in vedno bojevitejši. In tako kot pri vseh avantgardnih gibanjih je tudi tu moč pričakovati nekaj nasprotovanj. Zaskrbljen odziv nekaterih transseksualcev je zato razumljiv. Pa je res?
Naj preprosto povem, kaj menim o tem, da transseksualci tarnajo in jokajo, kako je Wolscht zbanaliziral njihova prizadevanja: “Če ste se odločili, da so kategorije identitete zgolj psihološka stvar in da se resničnost vzpostavlja z jezikom, potem nimate niti pravice niti možnosti, da bi samo zato, ker so za vas rezultati neokusni in ker ne koristijo vašim političnim prizadevanjem, ustavili prometejevski proces, ki ste ga sprožili. Res, tudi če boste tarnali kot gruča, hm, šestletnic, vam to ne bo pomagalo.”
Levica je ustvarila politiko zanikanja
Mi ne verjamete? Potem je najbrž čas, da še enkrat iz groba prikličemo duh Nietzschejevega norega človeka: Vi, ki ste se norčevali iz ideje človeške narave in zunanje avtoritete, imate zdaj dovolj poguma za soočenje s svetom, ki ste ga sami pomagali poroditi? Vi, ki ste “zemljo odtrgali od njenega sonca”, lahko zdaj živite s posledicami svojih dejanj – s tem, da se mora vse, tudi kronološka starost, umakniti pred voljo do moči? Soočite se z resničnostjo, ki ste jo ustvarili, s tem, da je Wolscht nietzschejanski Übermensch – ali, če smo natančnejši, Überkleinesmädchen – nove ureditve sveta.
Vseeno pa je čas za dobro voljo in ne bi rad končal tega prispevka z negativnim prizvokom. Zato želim dati majhen, pozitiven in, upam, koristen prispevek v politični besednjak nove levice. V tem času, ko vsaka mikro-identiteta in psevdo-žrtev potrebuje nekoliko odbijajočega sociološkega blebetanja, da bi njena jeza ter užaljenost lahko pridobila na verodostojnosti, predlagam še eno coprniško, čirule-čarule besedo, ki nam bo pomagala prepoznati in demonizirati še eno vrsto nesprejemljive nestrpnosti: heterotemporalna heliocentrarhična transagefobija. To je iracionalno, reakcionarno prepričanje, da je čas pomemben, da je starost danost in da so tisti, ki to zanikajo, idioti in lažnivci in da nujno potrebujejo psihiatrično pomoč.
Ko bo čez dvajset let (odpustite mi heliocentrarhični heterotemporalizem tega izraza) Vrhovno sodišče v ZDA pravico do transagizma magično razglasilo za ustavno, se spomnite, prosim, da ste prvič za to slišali tukaj. Pa še kdaj.
Carl R. Trueman