Ob spominu na obdobje slovenske osamosvojitve velja izpostaviti tudi zadnjega jugoslovanskega premierja Anteja Markovića. Hrvat, rojen v Konjicu, je bil projugoslovansko, vendar hkrati tudi liberalno usmerjen komunist, ki je zagovarjal reforme. Zahod je vanj polagal velikanske upe, češ da bo on tisti, ki bo rešil Jugoslavijo pred razpadom.
Vendar je Ante Marković naredil usodno napako. Po obisku ameriškega državnega sekretarja Jamesa Bakerja v Beogradu nekaj dni pred osamosvojitvijo Slovenije in Hrvaške, ko je vodja ameriške diplomacije zgolj ponovil ostro stališče do “separatistov” iz obeh upornih republik, je premier razpadajoče države računal na to, da bo na lahek način opravil s secesionizmom. Že sredi junija, ko je obiskal Slovenijo in glede reševanja vojaških vprašanj (Slovenija ni hotela več izročati seznamov vojaških nabornikov za JLA) ter carine, je v svojem govoru v skupščini RS namignil, da se “mora najti rešitev, s katero bodo regulirali služenje vojaškega roka in vsa vojaška vprašanja, v nasprotnem primeru, se bojim, da bomo morali namesto demokratizacije poseči po nekih drugih sredstvih”.
Seveda obstajajo zelo različna mnenja o tem, ali je Marković res kriv za agresijo JLA proti Sloveniji. Nekateri menijo, da je vojsko usmerjal izključno tedanji srbski predsednik Slobodan Milošević, o Markoviću pa pravijo, da sklep ZIS ni dajal nobene neposredne legitimacije za začetek akcije JLA Okop (Bedem), ki je bila pripravljena že prej. Torej naj bi JLA ravnala na lastno pest – a če bi to držalo, bi verjetno intervenirala že prej, saj je že prejšnji predsednik predsedstva SFRJ Borisav Jović s svojim odstopom ustvaril ustavni vakuum, ki bi ga vojska lahko izkoristila, vendar ga ni. Po nekaterih podatkih zato, ker je bil zvezni sekretar za ljudsko obrambo general Veljko Kadijević dosleden legalist.
Ante Marković – hotel je reformirati državo, vendar je prišel na oblast vsaj desetletje prepozno … (Vir: YouTube)
Marković je večino svoje kariere sicer preživel kot direktor tovarne Rade Končar v Zagrebu, v politiko se je vključil šele v osemdesetih letih, ko je najprej postal predsednik Izvršnega sveta SR Hrvaške, nato pa še predsednik predsedstva iste republike. Leta 1988 ga je na tej funkciji nasledil Ivo Latin, Marković pa je svoj vrhunec kariere doživel slabo leto pozneje, ko je od Branka Mikulića “podedoval” funkcijo predsednika jugoslovanske vlade. V vladno ekipo so se tako vključili tudi štirje Slovenci: Živko Pregl (eden od treh podpredsednikov ZIS), Darko Marin (sekretar za informiranje), Jože Slokar (sekretar za promet in zveze) ter Franc (Feri) Horvat (odgovoren za gospodarske odnose s tujino). Vendar je bilo “beograjskih Slovencev” še precej več, saj so bili med namestniki ministrov oz. zveznih sekretarjev številni Slovenci: admiral Stane Brovet (obramba), nekdanji šef slovenske SDV Ivan Eržen (notranje zadeve), Zvone Dragan (zunanje zadeve), Dagmar Šuster (trgovina) itd. V zunanjem ministrstvu SFRJ je takrat deloval tudi Ivo Vajgl, sedanji evropski poslanec.
Je pa Milošević Markoviću za notranjega ministra nato vsilil generala drobne postave Petra Gračanina, ki je bil Miloševićev predhodnik v srbskem predsedstvu, seveda po tistem, ko so dosegli politično likvidacijo Ivana Stambolića, nekdanjega Miloševićevega tesnega prijatelja. Ni sicer znano, po kateri liniji je Marković tako cenil Zemljariča, saj je bil Marković znan kot tehnokratsko usmerjen politik, ki je celo ustanovil svojo stranko (Zveza reformnih sil) ter svoj televizijski medij (Yutel), kot reformator z nasmeškom pa je prepričeval svetovno javnost, da se Jugoslavija lahko reši, samo pomagati ji je treba. Kot je znano, je Zahod podprl enotnost Jugoslavije, hkrati pa tudi njen prehod v demokracijo in tržno gospodarstvo, vendar se ni zavedal, da je to dvoje skoraj nemogoče doseči v tako heterogeni državi, ki je takrat pokala po vseh šivih. Razne variante s konfederacijo, simetrično federacijo itd. se niso posrečile, prav tako tudi ne pogovor predsednikov jugoslovanskih republik o sporazumni razdružitvi.