Že bežen pogled v zgodovino pojma cenzura trči ob oblastne interese in njihovo zaščito. Kajpak je govor predvsem o “državnem interesu”. V rimski državi je bil cenzor eden od magistratov, nosilec izvoljene častne funkcije. V imenu države je izvajal nadzor nad populacijo, nad individualnim in javnim premoženjem ter nad stanovsko stratifikacijo prebivalstva; določal je census, ki je omogočal popolnitev legij ali izvajanje drugih državotvornih nalog – nenazadnje pa je bedel tudi nad individualno in javno moralo. Nemoralo posameznika je lahko sankcioniral z različnimi kaznimi, tudi z odvzemom pridobljenih pravic ali statusa.
V današnjem času povezujemo izraz cenzura predvsem s pomenom, ki ga je pridobil v srednjem in novem veku. Najprej seveda s cerkveno cenzuro, skozi katere proceduro je moral sleherni javno objavljeni zapis, podoba ali predstava, da bi na ta način pridobila njen imprimatur, nato pa z institutom uradne državne cenzure, ki je bil uveden v zaščito države. Vendar pa je cenzura pri nekdanjem univerzitetnem študiju pomenila tudi strog izpit, toda k temu njenemu pomenu se gotovo še povrnemo.
Od varovanja in zaščite …
Cenzura, ki jo izvaja cenzurni urad v imenu države, najsi bo poosebljena v uglednem, za to imenovanem državnem cenzorju, kakršna sta bila svoj čas tudi Jernej Kopitar ali Fran Miklošič, velja za instrument, ki naj bi nas pred nečim varoval ali ščitil. Lahko pa nas prizadene tudi s prav nasprotnim: v imenu zaščite nas izpostavi pretiranemu nadzoru, samovolji oblastnikov, mračnjaštvu, nazadnjaštvu, indoktrinaciji, umetniški sterilnosti, mediokriteti, aboti in slednjič – ko jezovi do kraja popustijo – stihiji, nemorali, dekadenci ter vserazžirajočemu kaosu. Proces je vsekakor primerljiv s cenzuro, ki jo v človekovi psihi izvaja instanca Nad-jaza z nadzorom nad našimi individualnimi podzavestnimi in nezavednimi vsebinami ter impulzi. Na tem mestu je zato nadvse pomembna prehodna ugotovitev, da ima psihiatrija dnevno opravka s posledicami odpovedi ali pretirane zlorabe “pooblastil”, ki jih osebek hočeš nočeš odmerja svojemu Nad-jazu.
…do popolne dominacije
Ideal vsake oblasti je univerzalna internalizacija vrednot in nazorov med podaniki. Vzdrževati želi videz, da se je na njih osnovi konstituirala tudi sama, kakor slej ko prej nastopa pod njihovimi prapori. Pričakovati kaj takega od vseh podanikov v resnici nima nikakršnega smisla, zlasti ne v družbah, ki naj bi veljale za demokratične. Zato pa je še tembolj pomembno, da vladajoči sloj ali klika s svojo ideologijo omreži večino kreativnega potenciala družbe. Seveda ne na tak način, da mu poenoti njegove resnične vrednote in nazore, pač pa tako, da vzpostavi sito, ustrezno svojim oblastnim nazorom in interesom, ki naj na vseh nivojih obveščanja, vplivanja ter odločanja preseje in precedi celokupni out-put omenjenega potenciala. Kar nam ni v prid, za to se ne sme vedeti; to se ne sme videti; o tem naj se ne govori niti ne piše; tega ne bomo podpirali; to ne more in ne sme dobiti svojega prostora, pomena, odziva, predvsem pa ne nikakršnih družbenih sredstev. Če že govorimo o cenzuri: to je njena najširša družbena zasnova in okvir.
Nekoč se je državna cenzura osredotočala predvsem na tiskane objave in javne nastope ali dela, ki so bila v interesu javnosti in potencialno vsem na očeh. Dandanes pa se prostor njenega delovanja razširja tudi na vse novonastale medije; z nadzorom nad njimi pa se poglablja tudi nadzor nad družbenimi skupinami in posamezniki. Ob tem kar nekako izgubljamo izpred oči, da ostaja mehanizem obvladovanja še vedno enak: služnost in poslušnost (Gehorsamkeit ) pri številčnem uradništvu na vseh ravneh, do zadnjega urednika …
Stihija in kaos
Tako zasnovan cenzurni nadzor nad mediji narekuje medijskim podanikom izdelavo nenehno pulzirajočega puzzla pozitivnih podob delovanja klike na oblasti. Tem slabše se piše družbi, ko gre za omrežja, ki jo obvladujejo iz ozadja. Pred leti se nam je na tak način “zgodila” proslula Pozitivna Slovenija. Seveda ni šlo za pozitivna hotenja, zdravje in rast družbe, pač pa za njeno vsestransko slabljenje in razkroj. Šlo je, v prispodobi rečeno, za Seropozitivno Slovenijo, za razkroj imunskega sistema države in družbe: za kolaps pravne države, za ekonomsko izčrpavanje davkoplačevalcev in države; za njeno obrambno onesposabljanje – ob tem pa za množico invazivnih “mikrobov” vseh vrst (antifa vstajnikov, zobijev, borcev NOB, rdečih sindikatov idr.), ki so pod njenim okriljem nastopili s poenotenimi cilji. Šlo je za dokončni obračun z vsemi, ki so bili državo in narod še pripravljeni braniti pred propadom. Primer (sero)Pozitivne Slovenije je treba navesti zato, ker je šlo za maligno zlitje poulične demagogije s totalitarno ideološkim medijskim sprevračanjem podobe stvarnosti, pred kakršnim bi se morala zavarovati vsaka družba. Ali naj se potemtakem temu v izogib oprimemo nekakšne kontra-cenzure, po svojem predznaku znova zgolj ideološke, če pa je vendarle jasno, da je družbo do kritične točke pripeljala prav ideološka cenzura?
Cenzura kot izpit iz verodostojnosti
To in naslednja vprašanja zadevajo sedanje in bodoče demokratične medije. Ali je v demokratičnem mediju cenzura sploh potrebna? Ali je cenzura lahko pozitivna? Pred čim lahko ubrani družbo? Ali se morajo tvoja, se pravi piščeva stališča nujno ujemati z urednikovimi, ali pa povsem zadošča, da so le dovolj tehtna, četudi njegovim nasprotujoča? Kritična analiza ali prikaz je lahko, idealiter, le slab ali dober. Ne more biti dober in hkrati nesprejemljiv (neobjavljiv) – kakor tudi ne slab, vendar ideološko primeren (naš) in torej objavljiv. Če napišeš, da je doslej tako tranzicijska levica kot demokratična stran zakonodajno in v praksi izkrivljala pomen in vlogo nacionalne televizije – levica, ker si jo je ideološko in kadrovsko podredila v vseh segmentih, ne oziraje se na vsebino in njen vsenacionalni pomen, demokratična opozicija pa pač zato, ker ni zmogla in ne začutila prioritetne potrebe po tem, da bi se zavzela za obstoj, reorganizacijo in suvereni razvoj najpomembnejšega dela nacionalke, za njen kulturnoumetniški program, ki je postopno povsem atrofiral – in to utemeljiš z dejstvi ter sklepanjem, ali ti lahko urednik demokratičnega medija katerekoli nazorske provenience članek brez utemeljitve zavrne?
Z doslej povedanim smo tudi dovolj jasno nakazali, da cenzure v smislu strožje preizkušnje glede verodostojnoti zapisanega ali prikazanega seveda ne zavračamo. Zavračamo pa cenzuro, katere osnovni namen je receptorja in javnost zavarovati pred drugačnim, pred avtonomnimi pogledi in razmišljanjem.
Marjan Frankovič