Čeprav ima premier Robert Golob za seboj v parlamentu tako udobno večino, kot je ni imel nobeden od njegovih predhodnikov, so mu zadeve začele uhajati iz rok, še preden je prišel do polovice svojega mandata. Vlada mu praktično poka po šivih. Zamenjal je že pet ministrov (toliko kot Marjan Šarec, preden je »vrgel puško v koruzo«). Vsi ti so bili iz kvote njegove stranke. To dokazuje, da kljub prepričljivi zmagi na volitvah to sploh ni politična stranka v pravem pomenu besede, ampak združba, napaberkovana z vseh vetrov, ki so jo režiserji iz ozadja servirali novemu obrazu slovenske levice. Vprašanje je, kako dobro je Golob sploh poznal svoje poslanske in kasneje ministrske kandidate. Če jih je sploh poznal. Večina jih je bila namreč popolnih anonimnežev. Še sedaj je tudi političnim poznavalcem težko »na izust« našteti pet poslancev Gibanja Svoboda. Z njihovimi ministri ni kaj dosti bolje. Kdo je denimo pred nastopom te vlade slišal za Ireno Šinko ali Sanjo Ajanović Hovnik? Takšna druščina novincev je recept za katastrofo.
Pri tem ne gre samo za operativno nesposobnost pri reševanju ključnih problemov v družbi (zapleti pri sanaciji škode ob avgustovskih poplavah so samo najnovejši primer tega). Sam način lotevanja zadev je povsem zmeden. Tako vlada čez noč sprejme neko odločitev, a jo potem kmalu prekliče (kot se je zgodilo s t. i. solidarnostnim prispevkom). Na začetku so šli v povsem neracionalno povečanje števila vladnih resorjev (dobili smo jih rekordnih dvajset), zdaj pa premier ugotavlja, da je tako številčno vlado ekipo težko koordinirati, zato zagovarja korenito krčenje njenega obsega. Reševal bi torej probleme, ki jih je sam zakuhal.
Očitno je bil edini namen sedanje vladajoče garniture zagotoviti popoln kadrovski nadzor njene politične opcije nad vsemi področji, ki so v njenem dosegu. Tako je Robert Golob, potem ko je bil soočen s hudimi obtožbami nekdanje notranje ministrice Tatjane Bobnar in nekdanjega šefa policije Boštjana Lindava, da je izvajal politične pritiske, prostodušno dejal, kako da sta se z Bobnarjevo dogovorila, da je treba policijo “očistiti janšistov”.
Golobovo odstranjevanje političnih nasprotnikov je nevaren precedens
Storil je to, česar ni storil nobeden od njegovih predhodnikov oziroma sploh še nihče od vodilnih igralcev na slovenski politični sceni. Urbi et orbi je razglasil, da je odstranjevanje političnih nasprotnikov iz institucij, ki bi morale biti neodvisne, zanj nekaj normalnega, celo samoumevnega. Če so drugi težnjo po političnih čistkah vsaj skrivali, se on s tem malodane hvali. Še posebej sprevrženo je, da gre za človeka, ki je razglašal depolitizacijo malodane vseh javnih ustanov. Kaj to v praksi pomeni, jasno vidimo na Radioteleviziji Slovenija, kjer brezobzirno odstranjujejo vse, ki jih je angažirala prejšnja vodstvena garnitura, ne oziraje se na profesionalne standarde. Gre za tipično boljševiško razumevanje vladanja, ki predpostavlja, da je normalno stanje tisto, kjer vse obvladujejo “naši”; se pravi tisti, ki ustrezajo kriterijem “moralno-politične primernosti” (podobno kot v prejšnjem režimu).
Pri tem se oznaka “janšist” uporablja povsem poljubno. Velik del levice z Golobom vred jo uporablja kot psovko za ožigosanje vseh tistih, ki nasprotujejo levi politiki in zavračajo levičarske ideje. Za takšne se avtomatično šteje, da so povezani z Janezom Janšo.
Če Golobova razglasitev, s katero je zahteval odstranjevanje političnih nasprotnikov s policije ne glede na njihovo kompetence, ne bo imela političnih posledic, bo to ustvarilo nevaren precedens. V tem primeru se bo namreč lahko tudi prihodnja desna vlada lotila sistematičnega odstranjevanje levih kadrov iz vseh segmentov javne uprave. Mnogi na levici so sicer prepričani, da desnica ne bo (nikoli več?) prišla na oblast. A podobno so mislili vsi tisti, ki so se imeli za nezamenljive. Pa so vseeno doživeli svoj politični propad.
Dr. Matevž Tomšič