Sodelovanje med komunisti in nacisti je bilo v času komunistične Jugoslavije vroča in nevarna tema. Uradno zgodovinopisje je jasno opredelilo vloge: kdo je okupator, kdo je osvoboditelj, kdo narodni izdajalec. Podvomiti v to razdelitev je pomenilo podvomiti v upravičenost same komunistične oblasti. Ta shema je komunistom omogočala, da zločina niso prikazali kot zločin, ampak kot zaslužno narodno dejanje. Iz strahu za svojo legitimnost je komunistična oblast že samo posest knjig, izdanih v emigraciji, razglasila za zločin. Objavljamo tretji del zapisov o sodelovanju partizanov z nacisti.
Knjiga Sodelovanje partizanov z okupatorjem je eden prvih poskusov celovitega zaobjema pojava vojaškega, političnega in gospodarskega sodelovanja med Titovimi partizani in naci-fašističnim okupatorjem v času druge svetovne vojne v Jugoslaviji. Avtor Miloslav Samardžić tako prikaže sodelovanje titoistov s silami osi prav do konca vojne, tudi tako šokantne epizode, kot je sodelovanje med partizani in ustaši v genocidu nad srbskim narodom.
Sporazum med partizani in Nemci, julij 1944
Originalna pogodba se hrani v Ljubljani. Najbolj zanimiv je 4. ali 5. člen, ki določa: partizani lahko občasno rušijo železniško progo (tudi progo Postojna–Trst) pod pogoji, da predčasno obvestijo Nemce in da škoda ne bo zahtevala več kot eno uro za popravilo. Ta člen so v premirjih z Nemci pogosto uporabljali, očitno z namenom ustvarjanja videza NOB-akcij.
Intenzivna kolaboracija slovenskih partizanov z okupatorjem nedvomno potrjuje, da je mit o narodnoosvobodilnem boju največja slovenska zgodovinska prevara. Dodatni dokazi za to so naslednji: 1. V celotnem NOB ni bilo na slovenskem teritoriju niti ene same pomembne vojaške akcije. 2. Malo pomembne akcije, kot je streljanje redkih okupatorskih vojakov iz zased, so vse tesno povezane z revolucijo in ne z bojem zoper okupatorja. Povedano velja za Rašico, Dražgoše, Frankolovo in številne druge primere. Te akcije je narod plačal s približno 2500 talci. 3. Sam Tito in partizanski štabi so odločali: Ne napadajte Nemcev, naša skrb je domača opozicija. 4. Vojaške izgube okupatorjev so tako malenkostne, da zanikajo vsako veljavo NOB.
Nedovoljena, izdajalska kolaboracija partizanov z italijanskim in nemškim okupatorjem je bila tako intenzivna, da dokazuje nesporno negacijo vsakega najmanjšega odpora oz. boja zoper okupatorja, potrjuje pa obstoj revolucije.
Tako pa je Kardelj pisal o sodelovanju s fašisti
O številni kolaboraciji med partizani in Italijani v letih 1942 in 1943 je največ pisal sam Edvard Kardelj. V pismu, naslovljenem v Dolomite, je 19. 11. 1942 napisal: “Treba je na vsak način okrepiti akcijo (povezavo) med našimi in italijanskimi vojaki. Ustanovili smo poseben komite za delo med italijanskimi vojaki. Komite bo izdal 14-dnevni bilten za vojake v italijanščini.” Sredi leta 1942 je pisal Ivu Loli Ribarju: “Z Italijani imajo redne zveze. Sedaj že tiskajo svojo literaturo. Denar jim pošiljamo še vedno mi.” Z Italijani so imeli pogodbo o nenapadanju, posebej takrat, ko so partizani napadali vaške stražarje in četnike.
Z Italijani so sklenili več tajnih sporazumov. Eden takih je bil sklenjen 17. decembra 1942 v Karteljevem pri Novem mestu. Dogovor je določal: 1. Italijani bodo partizane podpirali s hrano, obleko in orožjem. 2. Medsebojno nenapadanje po dogovoru. 3. Italijanska vojska bo ovirala in omejevala delovanje vaških straž.
Italijanski general Robotti je takoj po končani vojni dejal: “Moja glavna naloga v Jugoslaviji je bila, da podpiram komunistično vojsko.”
Zaradi kolaboracije partizanov trpelo domače prebivalstvo
Posredna in še kako uničujoča kolaboracija je bila tudi, ko so partizani s svojimi izzivalnimi akcijami spodbujali okupatorjeve represalije (Dražgoše, Rašica, Frankolovo …). In nenazadnje je OF kolaborirala tudi tako, da je Italijane že pred njihovo kapitulacijo nagovarjala, naj se bojujejo proti beli gardi. Tu so se slovenski komunisti ulovili v svojo lastno zanko. V času, ko je OF v propagandi v slovenščini prikazovala belo gardo kot izdajalsko tolpo, je Italijanom isto belo gardo prikazovala kot največjo sovražnico Italije.
Sodelovanje med partizani in Italijani je trajalo bolj ali manj ves čas vojne. Partizanom pa taki stiki niso bili dovolj. Takoj po njihovi kapitulaciji je GŠ NOV in POS s podpisi politkomisarja Borisa Kraigherja in namestnika komandanta generala Jaka Avšiča izdal povelje za sprejetje italijanskih vojakov v slovensko narodnoosvobodilno vojsko. To je neizpodbiten dokaz, da je slovenska narodnoosvobodilna vojska sodelovala z Italijani in jih sprejemala v svoje vrste.
Slovensko domobranstvo je bila spontana samoobramba podeželskih skupnosti, ki so zaradi oblastnega in sektaškega nastopanja partizanskih in hkrati italijanskih oblasti čutile čedalje večjo ogroženost.
Skupni cilj totalitarizmov je bil uničiti demokracijo zahodnega tipa z njeno svobodo mišljenja, govora, gibanja, delovanja in trgovanja
Stane Dolanc je po pridobljenih arhivskih dokumentih in drugih informacijah bil med vojno vroč pristaš nacizma, saj je bil v nacističnem Hitlerjugendu ne samo odličen pripadnik, temveč celo oficir. Njegova moralna preobrazba je v stilu moralno ničvrednega človeka – postal je eden vodilnih komunističnih voditeljev in svetovalcev Tita.
Ivan Mohorko: “Pohorski bataljon so komunisti izdali Nemcem, ker v bataljonu niso hoteli niti slišati za komunizem.” Hermina Blanka Kumer: “Medvojnega masakra nas je rešila nemška zasedba. Partijsko boljševistično divjanje na Štajerskem ni bilo mogoče. Pohorski bataljon ni izzival, dajal povoda za okupacijske represalije. Pohorski bataljon je moral po nalogu partije pasti do zadnjega moža.”
Moja osebna izkušnja aktivnega četniškega oficirja in obveščevalca govori, da je komunistično zgodovinopisje številne akcije, ki smo jih četniki izvajali zoper Nemce, pripisalo partizanom. Sodelovanje partizanov z okupatorjem v zasedeni Kraljevini Jugoslaviji: skupni cilj totalitarizmov je bil uničiti demokracijo zahodnega tipa z njeno svobodo mišljenja, govora, gibanja, delovanja in trgovanja. Ko so Nemci spomladi 1941 videli, da Srbi ne bodo sprejeli okupacije, je njihova tajna policija Gestapo po okupiranih državah Evrope začela zbirati komunistične begunce, ki so iz Španije pobegnili po porazu v državljanski vojni. Gestapo je v Jugoslavijo poslal 150 Jugoslovanov.
Damjan Likar