Tipična značilnost naše civilizacije je, da se ljudem nedavne pridobitve zdijo samoumevne. Ena takih pridobitev je tudi sodobna demokracija, ki je pravzaprav čudež – čudež, da se je sploh pojavila, in še večji čudež, da se je obdržala. Del sodobnih levičarskih norosti je zmrdovanje nad demokracijo, ki je zato ogrožena, kot ni bila še nikoli.
Demokracija, ki se je pojavila v stari Grčiji, natančneje v Atenah, ni bila čudež, ker sploh ni šlo za pravo demokracijo. Stari Atenci so imeli ogromno sužnjev, za katere demokracija ni veljala, saj so bili ti brez pravic. Maloštevilnost svobodnih prebivalcev Aten je pač omogočala neposredno demokracijo in taka ureditev ni bila tako zelo posebna, kot želijo prikazati nekateri zgodovinarji, saj so v vrstah aristokracije obstajale podobne oblike kolektivnega vladanja (npr. srednjeveški poljski sejm). Na drugi strani pa je moderna demokracija čudež zaradi vrste okoliščin.
Demokracija – diktatura večine …
Oblast so si v znani zgodovini človeštva ljudje prilaščali z močjo in jo obdržali, dokler jim je ni nekdo z večjo močjo odvzel. Oblast so ljudje obdržali tudi s pretkanostjo in spletkarjenjem, čemur danes evfemistično rečemo diplomacija. Ampak za vsako oblast je bilo značilno, da je nihče, ki jo je imel, ni bil pripravljen prostovoljno izpustiti iz rok, ampak je bil v to vedno prisiljen. Tudi moderna demokracija, ki se seveda ni začela s francosko revolucijo leta 1789, pač pa trinajst let prej v ZDA, katerih nastanek je bil utemeljen na večstoletni tradiciji angleškega parlamenta, ki je bil samo šibak demokratični element angleške monarhije, je bila v svoji izvirni ideji diktatura. Diktatura večine, a vendarle diktatura.
Pri ustanovitvi demokratičnih ZDA je imela odločilen vpliv nova ameriška aristokracija z ameriškega juga, bogati plantažniki torej, ki so bili maloštevilni in dobro izobraženi (George Washington, Thomas Jefferson in John Madison), ter pripadniki bogatih družin in izobraženci s severa (Alexander Hamilton, John Jay, John Adams in Benjamin Franklin). Ti vodilni Američani so bili pred izzivom, da 13 ameriških kolonij zaradi gospodarskih interesov kolonistov odcepijo od britanske monarhije in to utemeljijo pred domačo in tujo javnostjo v smislu, da ni šlo samo za akt veleizdaje v odnosu do kralja oz. navadno uzurpacijo oblasti iz koristoljubja. Ker so bili tedaj med ameriškimi izobraženci zelo popularni stari Grki in stari Rimljani, je omenjenih sedem “očetov ustanoviteljev” (Founding Fathers) Združenih držav Amerike, kot so jih kasneje imenovali Američani, obudilo idejo starogrške atenske demokracije. To še vedno ni bil čudež, ker je šlo za demokracijo samo krščanskih lastnikov zemljišč. Samo oni so namreč imeli volilno pravico, medtem ko ženske, krščanski moški, ki niso imeli zemlje, Judje (in ponekod celo katoličani) ter sužnji na ameriškem jugu niso imeli nobene možnosti odločanja, saj niso imeli volilne pravice.
… ki pa je postala nekaj več!
A vendarle je sčasoma prišlo do tega, da je v ZDA (in kasneje v Evropi, ko se je tudi tam začela prebujati iz ZDA kopirana demokracija) vse več državljanov dobivalo volilno pravico. Toda še vedno je šlo za relativno neusmiljeno diktaturo večine nad manjšino. V okviru zakonov, ki so jih sprejemali sami, so vladajoči lahko počeli kar koli so hoteli. Tako se demokracija ni bistveno razlikovala od drugih diktatur. Res pa je, da je demokracija razvila številne varovalke: medsebojni nadzor med ločenimi zakonodajno, izvršno in sodno oblastjo, redne volitve, svobodne medije, svoboda govora, pravno državo in odgovornost izvoljenih uradnikov za njihova dejanja.
Demokracijo uničujejo dlakocepci …
Moderni levičarji dlakocepijo in se zmrdujejo nad demokracijo. Opozarjajo na nekatere resnične in dozdevne krivičnosti, ki se dogajajo v demokraciji. Govorijo o tem, da demokracija ne opravlja več svoje funkcije, ki naj bi bila skladna z njihovo popolnoma zgrešeno in zgodovinsko neosnovano predstavo pravičnosti in blaginja za vse. Zgražajo se nad (pogosto popolnoma izmišljenim) trpljenjem resničnih in izmišljenih družbenih manjšin, za zaščito katerih naj bi demokracija poskrbela, a ne poskrbi. Zato moderni levičarji sanjarijo o nekakšnih utopičnih političnih sistemih, ki naj bi bili boljši in naprednejši od demokracije, a imajo zaradi levičarske ideološke narave vedno ideje, ki vključujejo represijo, ki je nasprotju s svobodo, ki vlada v demokraciji, zato so ideje o drugačnih političnih ureditvah (glede na demokracijo) nazadovanje v razvoju. Namen demokracije namreč ni v tem, da se vzpostavlja pravičnost, ker temu v zgodovini ni bila namenjena še nobena oblast. Namen demokracije prav tako ni, da bo poskrbela za ranljivega človeka ali ščitila manjšine, saj je demokracija v svojem bistvu še vedno diktatura večine nad manjšino. Specifični razvoj demokracije je kot stranske učinke omogočil omenjeno humanizacijo, in če ta humanizacija ni popolna, to pač ni in ne more biti krivda demokracije! Dejstvo pa je, da bi pridobljena humanizacija življenja v primeru padca demokracije čez noč izginila.
… in odpravljanje varovalk demokracije!
Največjo nevarnost demokraciji predstavlja odpravljanje njenih varovalk. V prejšnjem razdelku omenjeno nerganje je omajalo vero ljudi v vrednost demokracije, kar je tragično. In prav zaradi tovrstnih zablod skušajo nerazumni politiki demokracijo “izboljševati”. Tako denimo s strani levih ideologij indoktrinirani politiki z levice (in tudi dela zavedene desnice) poskušajo prirediti izide volitev, kot je to denimo počela Macronova stranka na zadnjih francoskih državnih volitvah. Oblastniki poskušajo usklajevati oz. nadzorovati izvršno, zakonodajno in še posebej sodno oblast v imenu uveljavljanja domnevne pravičnosti. Politični aktivisti na mestih novinarjev in urednikov fingirajo poročanje medijev, ki niso več svobodni. Ukinja se svoboda govora zaradi zavarovanja pred domnevnim sovražnim govorom. Vzpostavlja se cenzura nad poslednjimi svobodnimi novinarji oz. samocenzura večine politično aktivističnih novinarjev, kar vodi v monopolizacijo medijev zaradi ideoloških razlogov. Dogaja se medijska demonizacija politične opozicije zaradi ideoloških motivov. Celo pravna država se pogosto znajde kot talec iskanja neke dozdevne pravičnosti, zaradi česar prihaja do zlorabe in blokade njenih institucij.
Vse navedeno je napad na varovalke demokracije zaradi ideoloških “višjih ciljev”. Toda pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni in nekateri najhujši zločini nad človeštvom so bili zagrešeni zaradi zasledovanja “višjih ciljev”. To, kar oblastniki danes počno v ZDA, Evropski uniji in tudi v Sloveniji, je skrajno neodgovorno in neumno, ker vse to teži k zlomu demokracije. Če pade demokracija, bo človeštvo v svojem političnem razvoju brezpogojno nazadovalo za nekaj stoletij in se vrnilo v stanje diktatur in dehumanizacije življenja.
Mag. Tadej Ian