Govorice, da želi Golob pred odhodom iz politike konsolidirati slovensko energetiko, milijardno davkoplačevalsko pogačo, eno od zadnjih post-tranzicijskih trdnjav, se bodo kmalu uresničile. Šele poplave so namreč razkrile, da je vlada nameravala centralizirati in konsolidirati celotno električno distribucijo s 300 milijoni evrov. Če ne bi bilo poplav, se ta vest verjetno sploh ne bi pojavila v medijih.
Vlada je namreč sprejela predlog rebalansa državnega proračuna za letošnje leto z dodatno 520 milijonsko zadolžitvijo – domnevno za odpravljanje posledic poplav, pri tem pa finančni minister Klemen Boštjančič pravi, da se ne bodo dodatno zadolževali – torej, kljub vedno večjemu primanjkljaju še vedno lahko iz rokava potegnejo skoraj pol milijarde evrov?! Kako le? Z zelo zanimivim manevrom, ki razkriva marsikaj.
Za 220 milijonov evrov se bo povečal primanjkljaj, preostalih 300 milijonov pa bodo zagotovili (pozor!) s podprograma proračuna za upravljanje finančnih naložb, na katerih je bil predvsem denar za predvidene dokapitalizacije elektrodistributerjev, s katerimi je SDH želel postati njihov 100-odstotni lastnik. Se pravi, mimo oči javnosti se je godil 300-milijonski projekt popolne nacionalizacije elektrodistributerjev v SDH.
A poplave tega ne bodo ustavile, saj je Boštjančič povedal, da so bili v zadnjih dneh v navezi s SDH in jim dejali, da naj nadaljujejo z aktivnostmi. “V B bilanci je dovolj denarja, da bomo, če SDH že letos izpelje katerega od projektov, lahko zagotovili teh 300 milijonov evrov.” Se pravi na stotine milijonov evrov za popolno monopolizacijo elektrodistribucije (kar je izredno škodljiv ukrep za potrošnike) se lahko brez težav (poleg 520 milijonov) najde še dodatnih 300 milijonov. Država torej lahko iz rokava kot za stavo strese skoraj milijardo evrov. Tako dragi so davki v Sloveniji.
Golobova vlada želi priti do 100-odstotnega lastništva v petih elektrodistributerjih (Elektro Ljubljana, Maribor, Celje, Gorenjska in Primorska), ki so zdaj v 80-odstotni lasti države, SDH je očitno nameraval postati 100-odstotni lastnik.
Končni cilj ni nacionalizacija elektrodistributerjev, ampak privatizacija celotne energetike
Da je vlada Roberta Goloba sicer le zaslon za privatizacijo slovenske energetike, se govori že od lani, ko mu je Pop TV začel delati kampanjo. Ve se, da je to zadnje zatočišče slovenske leve tranzicije, od koder se še da črpati milijarde davkoplačevalskega denarja. Seveda s privatizacijo ni nič narobe, če lastnik plača pošteno ceno in nato podjetje razvija naprej. Privatizacija je problematična, kadar se dogaja v okvirih slovenskega modela menedžerskih prevzemov, ki so bili komaj kaj drugega kot slabo prikrit legaliziran rop javnih sredstev. Videti je, da bo Golobova privatizacija Gen-I in delov slovenske energetike potekala bolj po tradicionalno slovenskih kot mednarodnih standardih.
Kot je julija poročal urednik televizije Planet TV Mirko Mayer, naj bi bil tajni načrt aktualnega predsednika vlade združitev trgovalnih delov HSE in Gen-I ter tako nastanek novega “supertrgovca z elektriko”, kamor bi se umaknil Golob po propadu politične kariere.
Na izredni seji, kjer so poslanci razpravljali o ukinitvi obveznega zavarovanja, so poslanci (mimo zanimanja javnosti) razpravljali tudi o zakonu o vgradnji naprav za proizvodnjo elektrike iz obnovljivih virov – nov zakon omogoča postavitev sončnih in vetrnih elektrarn tudi na območjih, kjer je bilo to doslej strogo prepovedano: od kmetijskih zemljišč, jezer ter celo v gozdovih, ki niso varovani. To pa je seveda le zakonodajna osnova za načrte, o katerih se šušlja: da naj bi se združila “Golobov” Gen-I in HSE kot največja trgovca z električno energijo in obilnim potencialom izplena davkoplačevalskega denarja. Pri tem je pomenljivo, da je na položaju direktorja HSE Golobova poročna priča, Gen-I pa njegova desna roka, ko je bil še direktor.
To so torej “njegovi” ljudje, s katerimi naj bi ob skupni zaroti izvršilne oblasti in našističnega korporativizma uspel monopolizirati in privatizirati skoraj celotni energetski sektor. Zeleno luč za projekt monopolizacije pa bi moral prižgati Žiga Debeljak, direktor SDH, ki ga je seveda nastavila Golobova vlada – znan predvsem po tem, da so ga kitajski lastniki Gorenja odslovili, ker ni bil sposoben urediti razmer v družbi.
Načrti niso novi
Golob je v preteklosti že kazal tendence po združitvi več delov slovenskega energetskega sektorja, ki bi mu potem poveljeval sam (in si najbrž še naprej izplačeval milijonske nagrade, ne da bi za to kadar koli izvedela javnost). Spomnimo, pred dvema letoma je spletni portal Siol.net objavil tajne dokumente družbe Gen-I, ki so nakazovali, da želi Golob Gen-I prevzeti brez vednosti države – načrti so se vodili pod tajnim imenom Projekt Grom. Iz dokumenta je izhajalo, da je Golob že konec avgusta 2021 začel priprave na prodajo slabe polovice največjega slovenskega trgovca z električno energijo Elektro Ljubljana. O načrtih, ki so (glede na dokumente) gotovo obstajali, ni nič vedela niti uprava Gen Energije niti SDH. Da je šlo za resen načrt, priča tudi dejstvo, da je bilo posredniku pri prodaji obljubljenih 420.000 evrov provizije.
2 / 4
Zanimiva pa je drobtinica, ki jo je pred časom prav tako omenil Mayer, in sicer da naj bi bila Alenka Bratušek v slabih odnosih z energetskim ministrom Kumrom, zaradi česar naj bi bili ogroženi Golobovi načrti v energetiki, hkrati pa položaj Bratuškove v vladi.
Golobov mandat je mandat boja za energetsko nadoblast
Od začetka mandata je jasno, da je Gibanje Svoboda povsem votlo in izpraznjeno. Ko so uspeli “depolitizirati” RTV Slovenija, je bila njihova misija praktično končana. Socialistične reforme, ki so jih pripravljali v koaliciji, so bile predvsem plod edine stranke v vladi, ki ima jasno začrtano smer – stranke Levica. Na žalost je njena pot začrtana nazaj v samoupravni socializem. Medtem se Golob obnaša, kot da je že od začetka predsednik vlade za pol mandata, dokler ne izpolni svojih poslovnih ciljev, ki so povsem osebno (pohlepno) motivirani.
A medtem ko nam želijo našistični menedžerji čez stranska vrata privatizirati energetiko in nas dobesedno pahniti v energetsko revščino, se kot stranski učinek dogaja še to, da država operativno stagnira. Davki na delo so zopet višji (eni najvišjih v EU), ljudje kljub temu umirajo v čakalnih vrstah za zdravnika, vozijo se po luknjastih avtocestah, prehitevajo pa nas države višegrajske četverice. Videti je, kot da je za Golobovo koalicijo država (s tem pa tudi državljani) le kolateralna škoda.
I. K.