Dandanes tako rekoč ni dneva v letu, ki ne bi bil čemu posvečen oziroma ko ne bi takrat česa obeleževali. Večina njih gre mimo precej neopazno. A so tudi takšni, ki so deležni zelo velike pozornosti, saj jih politika, množični mediji in razni dejanski ali samooklicani strokovnjaki ‘obesijo na veliki zvon’.
Tako so letos drugi avgust razglasili za svetovni ‘dan okoljskega dolga’. To naj bi bil dan, ko naj bi povpraševanje in poraba naravnih virov presegla vse, kar lahko planet proizvede ali obnovi v celem letošnjem letu. V Sloveniji se je domnevno to zgodilo že prej, tj. osemnajstega aprila. Poslušali smo lahko alarmantna svarila, kako da človeška družba s svojim stremljenjem po razvoju, gospodarski rasti in čim večjem materialnem blagostanju izčrpava okolje in kako da bo brez korenitih sprememb v našem obnašanju Zemlja tako rekoč propadla. Vse to je sovpadlo s številnimi ekstremnimi naravnimi pojavi, katerim smo priča te dni: od stalnih neviht in poplav v srednji Evropi do visoke vročine, suše in požarov v južni Evropi in severni Afriki.
Vendar pa manj znano, da je določanje tega okoljskega dolga delo neke nevladne organizacije po imenu Global Footprint Network. Gre za njihovo lastno metodologijo, ki je lahko bolj ali manj natančna in verodostojna. Potrebe po naravnih in drugih virih so namreč nekaj kompleksnega, kar se stalno spreminja, spreminjajo pa se tudi sami viri za zadovoljevanje teh potreb. Zato določanje vsega tega niti slučajno ni nekaj tako eksaktnega in zato brezprizivnega, kot nas v to prepričujejo dominantna politika in mediji.
V ozadju se skriva težnja po nadzoru nad ljudmi in po uvajanju socialnega inženiringa
V javnem diskurzu prevladujejo razlage, kako da so za praktično vse ekstremne naravne pojave in katastrofe krive podnebne spremembe, ki jih je povzročil človek. Predvsem se izpostavlja t. i. globalno segrevanje preko povečanja izpustov ogljikovega dioksida. S tem se pojasnjuje porast pojavov, ki so med seboj zelo različni. Globalno segrevanje naj bi povzročalo tako intenzivna deževja kot suše, tako poplave kot požare. Izpostavljati en sam pojav kot vzrok za vse mogoče dogodke pa deluje precej neznanstveno. Očitno se raznorazni klimatologi, ki so avtorji teorije o globalnem segrevanju, ne morejo odločiti, ali bo le-to prineslo več ali manj padavin. Če bi zložili skupaj citate najbolj izpostavljenih zagovornikov teorije globalnega segrevanja, bi našli številna protislovja in tudi čisto konkretne zgrešene napovedi. Spomnimo se, pred leti so nam razlagali, da bo podnebje vedno bolj suho. Še v začetku letošnjega leta smo lahko poslušali, da bo v Sloveniji (zaradi majhne količine snega v visokogorju kot posledice manjka padavin v zimskih mesecih) poleti suša. Sedaj je jasno, da so te napovedi povsem ‘udarile mimo’.
Trditvi, da se dogajajo klimatske spremembe, sicer ni mogoče oporekati. A podnebje se spreminja ves čas obstoja planeta. Obstajale so ledene dobe, pa tudi obdobja, ko je bilo zelo vroče. Spremembe so se dogajale tudi v času obstoja človeške civilizacije. Bili so časi, ko je bilo hladneje, kot je danes. A tudi časi, ko je bilo topleje. Pa takrat ni bilo nobene industrije, ni bilo intenzivnega kmetijstva, ljudje se niso prevažali z avtomobili in letali. Torej, ničesar od tega, kar se danes predstavlja kot vzroke segrevanja.
Vpliva človeškega delovanja na podnebje seveda ni mogoče zanikati. A prav tako ga ne gre absolutizirati, kot to počnejo razni okoljski aktivisti. Ni se mogoče izogniti vtisu, da današnje okoljske histerije ne usmerja (zgolj) zaskrbljenost nad usodo narave, ampak da so zadaj politični, ekonomski in ideološki motivi. Za zahtevami po tem, da je treba ‘spremeniti naš način življenja’, se skriva težnja po nadzoru nad ljudmi in po uvajanju socialnega inženiringa. To pa vodi v omejevanje posameznikove svobode, kar je značilno za avtoritarne režime vseh barv.
Dr. Matevž Tomšič