Kot smo že poročali, je vlada našla novi inovativen način, kako iz naših denarnic izžeti še več davkov. Občinam se v skladu z najnovejšim vladnim predlogom, ki je del predloga novele Zakona o urejanju prostora, nalaga, da morajo najkasneje v letu 2027 pričeti z odmerjanjem takse za neizkoriščena stavbna zemljišča, obveznost odmerjenja sicer sedaj velja le za nekaj občin. Gre za jasen napad na podeželje, kjer je največ nezazidanih (a zazidljivih) nepremičnin.
Predsednik fiskalnega sveta opozarja, da vsakokratnih finančnih težav, ki nas pestijo, vlada ne bo mogla v nedogled reševati z vedno novimi davki. Vlada ga očitno ne posluša. Še več, novi davek, ki je več kot očitno le izgovor za dodatne proračunske prilive, opravičuje z lažno socialno noto, češ da neaktivirana zemljišča poglabljajo stanovanjsko problematiko.
Kako vlada opravičuje nov napad na naša premoženja? Minister za naravne vire in prostor Jože Novak davek opravičuje z dejstvom, da je “veliko stavbnih zemljišč neaktiviranih, so tako imenovani mrtev kapital”. Predlog pa zanemarja dejstvo, da nikoli ni bila zares težava v pomanjkanju zemlje, ampak v preveč zapletenih postopkih in tem, da država aktivno skrbi, da bo za pozidavo na voljo čim manj zemlje.
Občine bi bile tako – po modrem predlogu vlade – prisiljene, da bi od leta 2027 naprej zaračunavale 30 centov na kvadratni meter stavbnega zemljišča. Za 800 kvadratnih metrov veliko parcelo torej 240 evrov letno, za 400 kvadratnih metrov pa bi morali odšteti 120 evrov na leto. Ukrep naj bi po prepričanju Ministrstva za naravne vire in prostor spodbudil lastnike “h gradnji, prodaji ali oddaji zemljišč, s čimer bi se zmanjšala širitev gradbenih območij na kmetijskih in gozdnih zemljiščih”. Takšnega centralno-planskega upravljanja z našimi svoboščinami v zgodovini samostojne države – pa niti v prejšnji državi – še nismo doživeli.
Ljudje bodo plačevali za nesposobnost birokracije
V Sloveniji se gradbena dovoljenja pridobivajo izredno počasi, poleg zapletenih postopkov, ki smo jim priča, pa traja tudi pri pridobivanju soglasij. Nova taksa tako ne bo doletela le tistih, ki želijo prihraniti kakšen del zemljišča, da bi v bližini gradili sinovi ali vnuki, ampak tudi pri prvih gradnjah. Čeprav bo za podaljševanje časa za postavitev nepremičnin na strani države, bo lastnik zemljišča, ki gradi prvo hišo, na koncu tisti, ki bo primoran plačati kazen za prazno parcelo.
“Kupim zazidljivo zemljišče, oddam vlogo za gradbeno dovoljenje, zadeva traja več let, medtem plačujem davek, ker zemljišča nimam pozidanega. Grem na sodišče in čakam še dlje,” je na družabnem omrežju X v znak kritike nad vladnim predlogom povedno komentiral uporabnik Vasja Bočko. Oglasil pa se je tudi nekdanji svetovalec finančnega ministra Janeza Šuštaršiča Tomaž Štih, ki je izpostavil: “Še bolje, nimaš denarja, s težavo kupiš zemljo na oddaljeni provinci in potem ti med 10-letnim zbiranjem denarja za hišo odmerjajo štirikrat večji davek kot ljubljanskemu investitorju, ker so na provinci parcele večje.”
Napad na lastninsko pravico?
Novi zakon je fundamentalni poseg v zasebno lastnino, kjer mora posameznik plačevati tlako zaradi tega, ker na nepremičnini ni opravil nekaj, kar mu država nalaga, s tem pa seveda lastninska pravica sama izgubi svoj pomen. 67. člen Ustave RS določa, da “zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija”, pri čemer bo vlada najbrž uporabila analogijo, da gre za upravičeno obliko omejitve lastninske pravice na podlagi socialne funkcije. A očetje slovenske ustave socialne funkcije nikoli niso razlagali na tak način, da se lastnikom nepremičnin diktira ne le, kaj vse lahko z njo počnejo, ampak kar z njo MORAJO početi (razen ko gre za posebne inštitute, kot je nujna pot). Takšen rop davkoplačevalcev je nemogoče opravičiti s socialno funkcijo nepremičnine. Če bi vlada lahko tako drastično posegala v lastninsko pravico, potem praktično ni več nobenih mej in ne živimo več v prostotržni liberalni demokraciji, ampak defacto hibridnem socializmu.
I. K.