Njen dan se prične se z delom v hlevu med pol šesto in šesto uro zjutraj. Doma imajo kar 14 krav molznic, ki jih je treba pomolsti, v celotnem hlevu pa kar 80 glav govedi. Trdo je delo Marinke Šifrer, a se zdi, da vedno manj cenjeno.
Ob svetovnem dnevu kmetic smo se z Marinko Šifrer iz Žabnice pri Kranju pogovarjali o njenem vsakdanu na kmetiji in najbolj perečih problemih kmetov. Pravi, da je položaj kmetov v Sloveniji vedno slabši, zato se bosta z možem najverjetneje tudi udeležila sobotnega shoda slovenskih kmetov.
Mi lahko poveste kaj več o vaši življenjski poti? Ali že od vsega začetka delate na kmetiji?
Prihajam iz delavske družine, na kmetijo me je privedla ljubezen. Naredila sem trgovsko šolo in bila zaposlena kot prodajalka. Rodila sta se dva otroka. Hodila sem še v službo, saj sta bila doma še tast in tašča. Ko je sin dokončal šolo in sta moževa starša obnemogla in umrla, sem ostala na kmetiji. Mož je že upokojen, sama pa sem tik pred upokojitvijo. Kmetijo je prevzel sin, ki je zaposlen kot poklicni gasilec v Kranju, midva z možem pa delava »po naročilu«. Oba s snaho sta diplomirana inženirja agronomije. Malce je drugače, kot si je sprva zamislil mož, vendar delo na kmetiji poteka normalno.
Kako je biti kmetica/kmet v Sloveniji?
Zadovoljna sem z delom na kmetiji, morala sem se prilagoditi, saj tedaj nisem imela druge izbire. Vztrajali smo, položaj kmetov pa je vedno slabši. Z možem se bova verjetno udeležila sobotnega shoda.
Kakšen je vaš običajen delovni dan?
Prične se z delom v hlevu med pol šesto in šesto uro zjutraj, saj je treba krave v 12-ih urah pomolsti. Jeseni z možem v dopoldanskem času pobereva hruške, jabolka in orehe, nato pa se odpraviva v hišo. Sicer se ukvarjamo z živinorejo, imamo 80 glav govedi, od tega je 14 krav molznic. Njihovo število smo zmanjšali, ker se je lani mož poškodoval. Zato smo spomladi preuredili tudi hlev, da imamo prostor za stroje in smo marsikaj poenostavili.
Trenutno so moje največje veselje vnuki, ker pomladijo človeka, četudi si zvečer utrujen. Ko je največ dela, ni časa še za kaj drugega. Rada delam v društvu kmečkih žena, s katerim obiskujemo kraje po Sloveniji.
Ste predsednica lokalnega Društva kmečkih žena Kranj. Nam lahko poveste kaj več o društvu?
Predsednica društva bom kmalu štiri leta; ko mi bo potekel mandat, pa bomo še videli, kaj bo. V Društvo kmečkih žena Kranj smo vključena tri društva: Društvo kmečkih žena Naklo, Cerklje in Sloga. Skupaj nas je več kot štiristo članic in smo med večjimi v Sloveniji. Dogaja se veliko stvari. Društvo ima pevski zbor, v katerem pojem tudi sama. Enkrat tedensko imamo vaje, hodimo na nastope. Prejšnji mesec smo nastopale na blejskem otoku, konec meseca bomo na Šmarni gori. Imamo tudi pohode, ekskurzije, kuhamo, obiskujemo druga društva v zvezi društev. Obiskale smo kmetico leta v Mežici in si ogledale rudnik svinca, prihodnji teden gremo na dvodnevno ekskurzijo v Avstrijo. Vse te različne dejavnosti moram usklajevati, je pa zdaj, ko sta vnučka v vrtcu, lažje. Do njunega drugega leta sem ju čuvala doma; če ni šlo drugače, sem ju vzela tudi na traktor ali sta se igrala zunaj.
S katerimi največjimi problemi se po vašem mnenju danes srečujejo kmetje?Najbolj pereč problem je, da naši pridelki, ki jih prodajamo, niso primerno ovrednoteni in zanje ne dobimo poštenega plačila. Zaradi tujih pridelkov, ki jih prodajajo velike trgovske verige, so povsem »izničeni«. Po kakovosti so nekaj povsem drugega od naših. Pri nas kupci premalo cenijo domače, še vedno je zanje pomembnejša cena. Če hočeš preživeti, moraš imeti določeno ceno. Tudi cena mleka ves čas pada; sicer po malem, vendar se na koncu že pozna. Težave so s pokrivanjem stroškov, če pa zboli živina, si lahko kakšen mesec tudi v minusu. S Kmetijo, resničnostnim šovom, ki ga predvajajo po televiziji, so nas čisto razvrednotili. To je nekaj povsem drugega od resničnega življenja. Poslale smo pritožbo, vendar nismo ničesar dosegle.
Domače pridelke bi bilo treba še bolje promovirati. Vrtci, šole, bolnice … bi jih morali zares kupovati, da bi bilo lažje. Slovenski zajtrk v vrtcih in šolah je dobra ideja, vendar bi moralo biti še več takih stvari.
Spremljate dogajanje tudi v politiki? Kaj bi lahko politiki naredili za boljši položaj kmetov?
Politiki bi morali poudarjati, da je treba podpirati slovenskega kmeta, da bi lahko preživeli. Tudi sami bi morali dajati zgled. Na kakem reklamnem letaku bi bil lahko upodobljen tudi politik, ki jé domače jabolko.
Tanja Pihlar