“Res je, da nimamo kapitalizma. In zato **nimamo** nepredstavljive gospodarske rasti!” se je univerzitetni profesor Žiga Turk odzval na zapis v časniku Delo, da je “Slovenija edina država, ki je obogatela brez kapitalizma”. Resnica pa je ta, da je bila Jugoslavija (Slovenija) po vojni močno odvisna od ameriške kapitalistične pomoči. Ključno vlogo je odigral tudi mafijsko-kapitalistični vzporedni mehanizem/partijski kapitalizem. Za dolgoročni gospodarski preboj po osamosvojitvi pa bi bilo bolje, da bi z bivšim sistemom napravili oster rez. To je uspelo nekaterim drugim državam za nekdanjo železno zaveso, ki nas prehitevajo po desni, med drugim zaradi odprtosti za tuj kapital.
V časniku Delo so objavili prispevek s skrajno zavajajočim naslovom: “Slovenija: edina država, ki je obogatela brez kapitalizma”. V prispevku pristransko pojasnijo zgodovinske okoliščine, vse od Avstro-Ogrske dalje, ki naj bi privedle do tega, da je bila Slovenija navkljub socializmu premožna republika in se je kot takšna tudi osamosvojila.
“Zlata” 80. leta: gospodarska kriza in boni za bencin
“Bruto domači proizvod na prebivalca v Sloveniji pred razpadom Jugoslavije in njenim prehodom v kapitalizem je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja znašal več kot 10.000 dolarjev na prebivalca. Takrat je bil prag bogate države določen pri 7620 dolarjih na prebivalca, kar pomeni, da je bila Slovenija po standardih iz osemdesetih let bogata država,” so med drugim zapisali.
Ob tem so očitno pozabili na tegobe 80. let, zlasti na bone za bencin in hudo gospodarsko krizo, o čemer so prav sami pisali. Takšno stanje kajpak ne kaže na zdrave gospodarske temelje. Treba je povedati celotno zgodbo, ki je bila zelo daleč od rožnate, ko se sklicujemo na 80. leta prejšnjega stoletja. A to niti ni najpomembnejše.
Boljši gmotni položaj nam je po vojni omogočil prav ameriški kapitalizem
Ključno je, da fama o bogatenju brez kapitalizma nikakor ne vzdrži. Prav ameriški kapitalizem je bil namreč tisti, ki je Slovencem po 2. svetovni vojni omogočil boljši gmotni položaj. Na zgornji fotografiji je primer vreče z moko, kakršne je ameriška oblast pošiljala v Jugoslavijo, da bi ji pomagala. Seveda je bil motiv v ozadju geopolitičen.
Jugoslavija je namreč tavala med zahodom in vzhodom. Sovjetska zveza jo je po letu 1948 zavrgla, kar so izkoristile ZDA za krepitev svojega vpliva. Brez kapitalistične pomoči, med drugim v hrani in sodobnem orožju, bi Jugoslavija in Slovenija težko preživeli. Ključna je bila prav odločitev ameriškega predsednika Harryja Trumana, sprejeta leta 1951.
“Pomoč je obsegala nabavo orožja za obrambo pred morebitno sovjetsko agresijo ter žita, semen in olja. Podpisane so bile številne listine, ki so zagotavljale pomoč v hrani, pa tudi pri nabavi vojaške opreme. Kmetje so dobili možnost najeti posojilo, da so lahko kupili semena, gnojila in delovne stroje. Industrijska proizvodnja je doživela velik porast zaradi povečanja potrošnje in izvoza, kar je prispevalo h gospodarskemu položaju Jugoslavije. V letu 1954 so se povečale investicije v potrošniške dobrine in kmetijsko proizvodnjo, kar naj bi spodbudilo osebno potrošnjo, ki je bila v Jugoslaviji med najnižjimi v Evropi, in doseganje ciljev ZDA o dvigu življenjskega standarda.”
Vzporedni mehanizem in mafijski posli
“Tito je pred svojimi državljani skrival, da je Jugoslavija po sporu s Stalinom živela skoraj izključno od ameriških pomoči v hrani in od ameriških kreditov (več tukaj).“ Obstaja še en ključen vidik, ki je pogosto pozabljen. Gre za mafijsko-kapitalistični vzporedni mehanizem, ki se je pri nas vzpostavil po 2. svetovni vojni in katerega delovanje je dobro pojasnil ekonomist Rado Pezdir. Vzporedni mehanizem je gradila partija, Udba pa je to na terenu izvajala.
Domen Mezeg